in desperate need of a change..

torej. včeraj, ko sva sedele s sošolko za savinjo in opazovali mimoidoče, vsakega s svojo zgodbo. več al manj so bili to najstniki, ki so odhajali iz parka..eni pjani, drugi nasmejani.. v glavnem v zraku se je čutil smeh, olajšanje da je petek… ampak pri njej pa tega  ni bilo… prav čutila sem lahko, kako so jo prevevali občutki nostalgije, žalosti, zavidanja, hrepenenja… in takrat naju je spreletelo. potrebujeva spremembo! nekaj korenitega.

počutim se, kot da je moje življenje tako enolično. rabim nekaj, kar ga bo poživilo… in ne, ne govorim o drogah.. rabim nekaj, da me poživi. rabim nekaj, kar… povzroči tisti občutek lahkosti, neprestanega smeha in svobode. takšni občutki so me prevevali, ko sva šle z mojim Zadetimsončkom špricat zadnjič. super je blo. ugotavljam, da sem spet prišla v fazo, ko se ne počutim dobro v svoji koži. spet zardevam, spet se umikam..spet postajam asocialna. in, o moj bog.. rabim solze! ob teh trenutkih poplave čustev rabim solze. pomagajo mi, pa čeprav sem potem cela zabuhla in rdeča. ampak.. ko se zjočem čutim olajšanje, kot da odplaknem vse kar je bilo hudega v meni.

ne vem kaj mi je, spet je tu… ta črn oblak zmedenostižalostislabihobčutkovinmrtvosti. hočem, da gre stran. hočem vdihniti zrak in se ob tem počutiti počaščeno, ne pa ravnodušno. nočem ne opaziti vseh barv in veselja, ki se riše čez obraze mimoidočih. želim si spet užiti dan. želim si.. gledati sončni vzhod in se ob tem ne smiliti sama sebi, ker sem že tako zgodaj pokonci. želim si dobre kave, želim si smeha, veselja in barv. rabim.. neko motivacijo, nekaj.. kar me bo potisnilo naprej, skozi to dark and twisty mood.

but i, i never felt so much life.

in ne, ne počutim se dobro.

… izgubljenost in iskanje

Mnja, me je kar ene par novic šokiral te dni. Prva je bla, da je neka znanka mogla it na pumpanje želodca, ker je poleg antidepresivov in antibiotikov spila ne vem kolko alkohola. Ja, res je..attention seeker.

Odkar jo jz poznam na vsaki fešti, oziroma pač kjerkol, kjer je folk, k se poskuša met vredi.. naredi sceno. Dobesedno. Nazadnje, ko sva ble skup…se je tok napila, da je eni kolegici pobruhala skor celo bajto. Za bruhanjem je sledila scena, kjer se je spovedla, kak jo ma fotr grdo. Ji govori, da je skurbana,zabita.. da v lajfu ne bo nič iz nje.. dostkarat jo je tud urado.In ja, stari ga pije - ful. Njo je ta njegov odnos ful prizadeu. In tak se je začela rezat.. in se je rezala… dokler je ni neka dobra kolegica h seb spravla in je dečva nehala. In mi je blo ful hudo zanjo, res mi je blo.. no pa saj mi je še. Ne morm rečt, da mi je zdaj pa vseeno. No, da nadaljujem… naslednja scena, k sm jo z njo dožvela je bla, da se ga je napila na koncertu Pankrtov… je šla na oder..se neki slačla tam in kušvala kitarista. No, mislim, da en teden po tem koncertu.. se je pa zgodila še ta tazadna, res grozna scena. No, tokrat me (na srečo) ni blo zraven.. bil je petek pred počitncami.. in pač folk veselo v parka. Vse lepo in prav, dokler se ta pamet od ženske ni šla napit. Ne morem dojet, kak ji je lahko družba sploh dovolila, da kej takega naredi, ker so vsi vedl, da jemlje antibiotike.. ene par jih je vedlo pa tud za antidepresive. V glavnem..ona je pila in pila..in na enkrat se je začela dušit, iz ust ji je šla pena.. v glavnem pomoje je moglo bit obupno grozno. No, šla je na pumpanje želodca. V bolnici so ji odkril, da je anoreksična in močno podhranjena, kar ji človek nikol ne bi reko, ker je pač športnica in ne vem..verjetno zarad mišic ne zgleda shirano. No, zdej pa v zgodbo vstopi še njena (za moje pojme) res bolna kolegica. Ta kolegica, je dost močna, ogabno razvajena in še večja attention seeker kot ta. Torej, opazila sem, da ta tadruga vse ponavlja za taprvo. Ko se je začela dečva number 1 rezat, se je začela še tadruga…se ga gre taprva na mrtvo napit.. in se je šla še tadruga.No, ta, tadruga, je v torek…  zeksala liter ruma.. z 1dcl coca-cole (spet govorim po pričanju ostalih, ker me ob družbi takih ljudi mine do življenja.) V bistvu ji sploh ni blo tok hudo, pomoje se je dost narejala. No, kakorkoli..padla je po tleh.. in to na obraz. Najprej se je z njo trudila samo moja zlo dobra prjatlca.. prosi folk okol za pomoč, če ji jo lah kdo pomaga odnest do zdravstvenega doma pa so vsi samo zamomljali v odgovor in se obrnili proč. In kot sem omenla je da dečva dost težka.. in se je kr naprej po tleh metala, je moja kolegica ni mogla večt nosit in se je res bala zanjo, ko se je po tleh prevrnala je pač poklicala rešilce. Pridejo rešilci se od nekot čudežno pojavi ves folk, k je prej obračo hrbet, potegnejo mobitele na plano in začnejo snemat. Sedaj je posnetek na youtube-u. In ta smešn del je, da se njej, k se ga je nasekala… skor fajn zdi, ker je postala slavna. Mislim obup, kaj bi človek vse naredo, da se vključi. Res me ima, da bi jo spravla do šolske psihologinje(ki je baje res legenda) .Samo morm najt način..da bi psihologinja prišla do nje.. ker nočem s tem imeti prav nobenega opravka s tem razvajenim otročetom.

No ja, najbolj žalosten del današnjega dne pa je bil, ko sem vidla bivšega sošolca, k je biu tok bogi, da mi je šlo skor na jok. Zvedla sem, da je začeu redno jemat travo in speed. Vidla sm ga na avtobusu. Komaj me je prepoznal. Ga pozdravim in opazim kako mu oko trza. Vprašam, če je v redu..izusti tak..negotov ja, se kislo nasmehne in odide dalje. Res mi je hudo zanj. Včasih sva bila najboljša prijatelja in sva vedela vse drug o drugemu. Imela sva res tisto pravo prijateljstvo. Pogrešam ga, takoo zelo.. res bi mu rada pomagala. Pa sva se tako oddaljila,da preprosto ne vem, kako navezati stik.

Upam, da vsi kmalu pridejo h pameti in da se kmalu najdejo. Saj vem, to je faza skozi katero gre vsak. Jaz, sem jo recimo prešla nekje v prvih šestih mesecih. Ni bila zabavna, nisem se še čisto našla. Vem pa vsaj kaj nočem bit nikoli. Dekle, ki se napije tako, da se ne more več obladovati, dekle na katerega gledajo s posmehljivo-zaničevalnim pogledom, ko obnemoglo zaspi v svoji bruhici.

Mnja, sem se olajšala.. zdaj se grem pa zgodovino učit.

informatika?!

mislim, resno… ob dnevih, ko se morm učit kej tok brezveznega kot je naprimer infromatika, al pa njena kolegica matematika… se sprašujem ka sm jz komu kdaj naredla, da si to zaslužim? -.- res, kej bolj brezveznega od tega, da prfoksa od mene zahteva definicijo informacije, oziroma podatka si težko zamislim.. al pa da dokažem zaka koren z dve ni ulomek? ja ni, pizda ka ti čem rečt. bwah, kok mi ni.. res mi ni, ne da se mi, nimam več nobene volje.. no, sej je po pravic povedan nikol nism mela neki velik…ampak zdej grem praktično v minus res ne vem, v čem bom profitirala, če se naučim definicijo podatka, informacije, kodiranja podatkov itd. raj me nej nauči powerpoint uporabljat, al pa excell.. neki kar bom enkrat kdaj dejansko rabla. no, ko smo glih pr šoli… kak prhjen prfoks te sili,da ponavljaš veso v zgibu, dokler ne dosežeš slovenskega povprečja? o.O mislim pač ne mooorm, kaj.. če zdržim 20 sekund pa je men to dovolj se nej pač vpiše v tist jebeni športno vzgojni karton. zaka sploh mormo opravlat ta testiranja? počutim se ko en freaking poskusni zajc al pa neki. Sploh pa ta zadeva z objektivnim ocenjevanje v srednji šoli se mi zdi ful svinjska. ni fer, res ne. so ljudje, k so športniki in so ljudje, ki niso. to je to, ne vem ka zveru ni jasn in zaka hoče ponavlat zgodovino, za kar ni absolutno nobene potrebe? mislim, je že moja mama mela športno za oceno, so poštekal da to ni kul in so uvedl tist U, ZU in MU. in zaka more ta kreten, k nima treh čistih o šolstvu bit minister in odločat o zadevah s političnega stališča ter ignorirat mnenja pedagogov, k za razliko od njega dejansko vejo, o čem se grejo zadeve. aaaaaaah.. poprat se nej grejo vsi skup.. politiki  pa sploh -.-

No, pojnt današnjega bluzenja je, da bi mogl met namest informatike računalništvo, pa da  telovadba, glasba in likovna umetnost ne bi ble za oceno… pa da bi tega degena od Zvera že končn enkrat skenslal.

Fuj.

izjave B)

Okej, sej vem, da še zdaleč ni konec šolskega leta….al pa česarkoli.. ampak ne morm se zadržat, tole so izjave…. par jih je prispevala moja malenkost, ostalo je pa zbrala Kim.

Izjave profesorjev:

prof. Gartner (geo) : Če bi bil potres, bi se js osebno skril pod mizo, za vas mi je pa prav usejen!

prof. Pušelja(risanje) : Bog s tabo! Rišeš kot ranjen polž na intenzivni negi!
prof. Madunić (fiz): Reče se poslovno-komercialna šola, v bistvu so pa kuharji!
prof. Madunič (fiz): Napišite naslov HidrUlično dvigalo

prof. Madunič (fiz) : ja hudiča, če spraimo ženo i moškega tud ne dobimo korkodila ven!

prof. Madunič (fiz) : ja, brez nalog ni nič! če samo gledaš tud ne morš otroka nardit!

prof. Borovnik: Camloh, ti si moj bekvokal! Js neki zapojem, ti pa takoj za mano!
prof. Gajšek (bio): Katera žival se razmnožuje nespolno? - Polž! -Njet, polži pa zlo radi seksajo!
prof. Šonc(gv) : Kaka je razlika med Angležem pa Simpsonom? Ni je, oba mata črn klobuk!

prof. Skalicky (mat) : Ja Gašper, kje pa sediš ti?! Pridi bližje h bogu! *pokaže na prvo klop pred sabo*

prof. Madunič (fiz) : oh hudiča! ti poješ?! no, sej če lahko Rebeka Dremelj (naglas na prvem e) poje, pol lah tud ti! (pogovor je teku o tem, zakaj mam jz status)

prof. Madunič (fiz) : pa ti si zaščitena ko kočevski medved! (reakcija na to, da imam status)

Še izjave osebkov, ki so (še) brez profesorske izobrazbe:

Đanka: Tak je mrzl, da me zebe

Umek: Ka ko bi mi test prestavli za en tedn nazaj?

Prof.Kajtner: Kaj je bila glavna pridobitev baročne cerkve na zvočnem področju? Nuša:ja zvočniki!

Nuša: jz sploh ne morm spat, kr je tu *pokaže na zobe* ena taka črna ozonska lukna!

Nuša(pride s kebaba): 1 čigumi mam- ga dam na 3 dele al ga sama pojem?
Maja: ne, kr ceuga dej- sej ga rabiš !

Maja: ej, Nuša…ka ti si vedla, da volkodlaki jejo ljudi?
Nuša: Ja ddd, če so pa volkodlaki!

En random guy na busu: Stari, ti maš pa tk bigfoot prste!

Aleš (na Ptuju, ob 3eh zjutri-melodija od game over!) : Žana! ti ne veš,da si bolna,ker ubila si purana!

Tedi (vodič v Pragi – rahlo nasekan…ob 1ih zjutri): Nočni tramvaj vozi vsakih 30 minut – mi smo našga zamudil za 4!

Mami: (pogvor teče o najstniški nosečnosti) no, sej zate me pa tak ne skrbi! ti fanta še od blizu nis vidla..

Mami: (debata o tem, kako si želim neko “nenavadno” domačo žival..recimo pujsa ali raco..) no, ti kr počak..sej boš hmal dobla fanta v stanovanje!

p.s. blog od Kim :O http://auroraborealis.blog.siol.net/

seasons in the sun…

Smešno, da se že pri petnajstih spominjam svojega zgodnejšega otroštva z zavidljivostjo in globokim vzdihom v stilu kje-so-tisti-časi. Kot, da bi dala skozi že ne vem kaj pomembnega. Kot da bi že kaj naredila iz sebe. Pa nekako nisem.

Škoda, kako hitro se razblinijo sanje. Spomnim se, kako sva s sosedo ležali v meter visoki travi, zrli v nebo in sanjarili, kako lepo bo, ko bova enkrat veliki. Vedno sva odštevali čas do srednje šole in vsak prvi september sva si rekli : “Sedaj gre pa zares!” Vsake počitnice sva kuhali. Enkrat pri meni, enkrat pri njej. Pogrešam čase, ko sva se skregali samo zato, ker se ji ni dalo zjutraj priti po mene, ko je bila ona na vrsti in čase, ko mi je bila glavna skrb, če bo božiček uspel nahraniti tudi otroke Afriki. (:

Spomnim se, kako sem vedno sanjarila o tem, kako bom umetnik. Kako bom enkrat dekle, s črnimi lasmi, v rdeči obleki z ubijalskim nasmehom. Mela sem tudi obdobje, ko sem želela biti plesalka…a sem kmalu ugotovila, da tudi ples ni zame, saj sem vedno sekala ven iz povprečja, če že ne zaradi velikosti pa zaradi svojega anti-talenta. Pogrešam čase, ko sem imela čas. Pa, saj ne da mi gre sedaj tako grozno slabo, ali da bi trpela kakšno pomanjkanje, nasprotno..po moje je izobilje tisto, ki me teži.

Ne vem kaj je, vem da ni prijetno. Vem, da bi rada nazaj čase iz prvega razreda, ko smo si obljubljali prijateljstvo za vedno. Medtem, ko se sedaj še pozdravljamo ne več.

ko ti niti čokolada ne pomaga…

Ja, tud taki trenutki pridejo. Sploh pri meni. Pa sem na splošno dokaj pozitivna oseba, a vseeno pridejo trenutki, ko se preprosto moram zjokat in se raje, kot da se kregam, umaknem iz družbe.

Rabim en dan, ko dam čisto vse, kar je v meni ven. No, to je danes. Danes je eden tistih dni, ko mi je prav vseeno, če izpadem največja prasica, ker se mi ne da konstantno skrbeti za potrebe in čustva drugih.

Zato se preprosto umaknem.

tshja..

Ohja, objavljam neki, kar sm hotla objavit žeeee…uf.. pred kaj.. 4-mi mesci? Ful mi je smešn, k sm se zmeri sprašvala, kdaj neko zadevo pripeleš tak daleč, da rek : “Better late than never.” Ne velja več in…in..ugotavljam, da še zmeri lah rečem, da se strinjam. teehee ^^

Mnja. Tole sm v bistvu hotla napist že v…soboto? Pa se nism spravla in aaah…zdej je pa tolk stvari, da ne vem kje začet … no, pa probimo na začetku. Petek.Petek. Petek. Petek.. tshjaaa petek. torej, ja.. v petek je blo konc mučenja za to leto in smo ga itak šli praznovat. No, zalit. V šoli ni blo nič posebnga, kr neka narodna muska…pa smo pač po naklučju zvedl, da so na gostinski mi2. Itak, da smo šibnale do razrednika, če nam dovoli… in lej ga zlomka! tipo je kr dovolil! :D(ponavad je ful strog, pa to..) V sekundi dvajset smo bile preoblečene in pripravljene na nove pustolovščine. In kaj se nam pol naredi?! JVen so nas vrgl! Hah, prvič sm dožvela, d so me od nekod ven vrgli. in kaj je najbolj neverjetno? Blo je fajn. Delal smo se  norce iz sebe  in  nastale situacije in vse je izpadl kot največja fora. No, ker pa je biu v soboto moj rojstni dan, sm dala za pijačo. Paaa smo bli veseli. Neki časa, pol je Maji neki bedirala, karme je resnično užalostil. Ampak se je pol koj potolažla (: in stvari so potekale kul.

Nakar se zmenmo z Žano in Saško, d prideta v naše konce in tak je tud blo. Jz sm mela ravn tolk podlage, da mi je blo ful fajn in nič na svetu me ni bolj razveselil, kot sms od trenerke, da trening odpade…in pač sm šla pol h kolegici na fešto, k so že glih naše babe tam ble. Iiiiin je blo faajn ^^ sicer sm bla spet pjana, ampak prijetno pjana. Nakar se odloči ena, da se bo rezala in kot da to ni dost, je porezala še kolegico. In kr na enkrat fuuul panika, stari. Men kr nič jasn…neki cajta sm komi hodla, pol p že kr tm pomagala rano krpat, k je kri scala, d adijo. No in pol smo vsi tam prespali in smo se mel ful faaajn. Kolega je nadru picaboy-a in smo si tak pridobil zastonj pico…na konc smo se mel vsi radi in če bi ns kdo gledo, bi si mislo, d smo totalni flower children…kr smo kr po tleh spal ker pač majo pr kolegici doma talno gretje

Hja…to je biu petek. 21.12…..zdej pa sledi prelomnica v mojem življenju. 27.12.2007. OMG!Sploh ne vem, če je pametn, d to pišem, ker bi to pomenlo da morm podoživljat vse dogodke od včeri. Oh ja…no pa dejmo, da se bom spomnala, zakaj ne pijem več.No ja, včeri je mela zelo dobra prjatlca fešto. Od začetka je blo vse…. zelooo dolgočasno. No, pol vem, da sm počas začela po pijačo hodit. In od takrat naprej se vsega bolj medlo spomnem…..

In ker sploh ne vem več, kaj sm takrat hotla napisat…. se bo pač končalo s tem.Edina stvar, ki bi jo bilo mogoče vredno omeniti je, da mislim da ne bom nikol več pila žganja, ker to je pa too much. Še posebej naslednji dan.

Kakorkoli že…idealni čas se mi zdi, da objavim še en komadič, s katerim me je seznanla moja majaaa <3 in mi je ful primern za tole brezzvezno deževno obdobje. (:

http://www.youtube.com/watch?v=V6joiq58Q68

Žalost.

V bistvu ne vem kje začet. Tolko časa je minil od moje zadnje objave, tolk stvari se je zgodil in tolk stvari se je spremenil. Jutri bo en mesec od kar mi je babi umrla. Iiin počutim se bedno, v bistvu nekak krivo pa tud jezno, če povem po pravici. Zakaj takšna mešanica? Ne vem. Bedno, ker vem, da bi do sedaj že morala dojeti, da je ne bo nazaj in da ni samo na počitnicah pa tega še vedno nisem zmožna. Koliko časa bo trajalo? Ne vem. Krivo se počutim, ker imam občutek, da nimam ‘pravice’ biti žalostna, da pretiravam in da sem ‘drama queen’. Jezno pa zato, ker sem živela približno 3 mesece v prepričanju, da bo babi v bistvu v redu, da ima dobre možnosti in da se da tudi z njeno boleznijo živeti. Jezna sem zato, ker so vsi okoli mene vedeli, a mi nihče ni povedal.

Razlog, zakaj sem se spomnila vseh občutkov je, da je danes na poti domov h meni prisedla neka gospa v poznih šestdesetih. Sedaj, ko premlevam kaj natančno se je zgodilo se mi zdi, da sem imela občutek, da jo nekaj teži a sem preprosto zanemarila svoja opažanja, s ‘kaj si čmo, je pač babica, babice so dostikrat posebne’. Videla sem, da ji je do pogovora, po pravici povedano je bilo tudi meni, a nisem vedela kaj reči. Najprej je navrgla nekaj o vremenu, nekaj o mrzlem vetru je bilo. Med vožnjo sem jo opazovala. Grizla si je ustnice, tako kot to počnem jaz, kadar ko sem živčna. Če bolje pomislim, se je tudi tresla. Nekje proti njeni izstopni postaji pa je pričela govoriti. Rekla je, da je izjemno žalostna, jaz pa se jo vprašala čemu in ja, pričakovala sem odgovor v stilu : “Penzija mi zamuja” ali “Vsi načrti so mi šli po zlu. ” karkoli drugega, samo tega ne kar je rekla. Pove mi, da je ravnokar iz bolnice. Njena sestra je hudo bolna, težko je dihala in ko jo je vprašala, če lahko diha je vanjo bruhnila kri. Zdravnica ji je kar direktno povedala, naj obvesti hčerko svoje sestre, da naj se pripravi na najhuje, cenim iskrenost. Gospe je umrl mož pred dvema mesecema in če ji umre še sestra ostane sama. Rekla je,da jaz ne morem razumeti kako ji je hudo. Pa temu ni tako. Hotela sem ji kaj reči, povedati da vem kaj prestaja a nisem bila zmožna preprosto sem obnemela. V njenih očeh sta močno odzvanjala panika in žalost hkrati. Pove mi, da mora ujeti banko, ker bi rada dvignila sestrin denar, v primeru če umre, da lahko plača njen pogreb. Vprašala me je, če se mi zdi prav, to kar dela. “Seveda!” sem odvrnila. Navadno ne govorim eno stavčnih povedi, a danes preprosto nisem bila zmožna drugega. Odšla je s solzami v očeh, pobožala me je še po licu in rekla “Veliko sreče.”

Tako mi je hudo, ker sedaj ko premlevam, se mi zdi, da bi bila veliko bolj pametna poteza, da bi z njo odšla z avtobusa, jo povabila na kavo, se probala pogovoriti z njo. Hja, morda se sliši neumno. A vem kaj prestaja in vem, da ne bi smela biti sama. Potrebuje nekoga, komer lahko zaupa kaj se ji podi po glavi.

Ne vem, njeno žalost sem čutila tako globoko, da preprosto ne morem razmišljati o ničemer drugem.

i wish i was special…

Juhej! moja prva objava. Kaj bi se zdej spodobilo napisat? Mogoč opisat sebe? Moj dan? hm… no, dan je biu čisto povprečen. Sicer je manjkalo polovico razreda, ker jih je res ene 8 iz Laškega in ne vem zdej, al niso mel prevoza, al pa jih je res zalilo. Kakorkoli, ko smo se peljali v šolo, je bla prav tisto ‘the day after tomorrow’ scena. Noro. V blokih živeči ljudje so se kr s čolni vozili. Ampak, da pa avtobusa ne bi blo, to pa ne. pa, ko smo se pelali, proti Celju, je na nekaterih mestih prou tko zgledal, k ena jezera al pa neki, da ne omenjamo kaka je bla savinja o.O - freaaaaaky!

No ja, neki malga o men. ^^ Sm fazanka na GCC-ju. In morm rečt, da mi je všeč. (Baje mamo sicer enga hujših profesorjev za razrednika, ampak do zdaj je biu še dokaj normaln :D) No, zlo rada krajšam besede (ja, se odvajam…) in dostkrat se mi ne da pisat z veliko začetnico (ampak to le v primerih, ko pišem na računalniku, se ve) in trenutno sem rahlo naveličana opisovanja same sebe, kr mormo to počet že zadnja 2 tedna.

Hja, no…tkle mamo, men se trenutno ne da več pisat, sploh bi blo pa skrajno primerno, da se spravim z računalnika in počas odpret šolsko torbo, al pa vsej nakazat, da sm jo mela namen odpret.