Jaz, osebno, si lastim 22. december. Dan je bil neizmerno čaroben in ne vem, če je temu krivo to, da sem vedela, da danes pač je tisti dan, ki je namenjen meni in še parim srečnim smrtinkom, ali je pač bila energija dneva nasplošno tako dobra.. ne vem. Skratka hvala vsem,ki so naredli ta dan še bolj čaroben.

Love you all,

Nika

In pol grem v sobo, se vležem v posteljo s svojo rolico papirja, ki nadomešča robčke ter primem v roko mojega Murakamija in njegov Norveški gozd, ki se na nek način povezuje z zgornjo temo. V bistvu govori o trenutku ko pridejo vse te podzavestne tegobe na dan in te zjebejo takrat, k najmanj pričakuješ. In pol spet vprašanje.. kako se ločujejo problemi na tiste, k odjadrajo v podzavest in na tiste, ki pač ne vem..jih zavestno razrešiš? Ali tudi ti, ki jih domnevno razrešiš ostanejo nekje v podzavesti, ampak ne pridejo na dan istočasno z onimi tadrugimi? Al se pač dejansko  zgubijo nekje along the way?

V večini primerov sem človek, ki živi za moment. In tudi počutje izražam glede na moment, nisem v celoti pozitivna, niti v celoti negativna. Sem dnevu primerna. No, kar sem hotla povedati je.. da mislim, da je izražanje čustev pomembno. Če ti je za kričati, kriči (seveda v mejah normale ) če se ti je za smejat se smej.. če se ti joče se joči, če se počutiš otročje ali zrelo pa bodi otročji ali zrel. Pojnt je,da od zadrževanja čustev ne pride nič dobrega.

No ja, jz in moj pms se greva zdej učit, vi pa bodite v cvetju in čustvujte! (:

Torej… sodelujem pri eni fini zadevci, katere premiera, v gledališču, je potekala v petek. Zadevo smo odšpilal v nulo, dvorana nam je vstala in feeling je biu prou najlepšejši! Komaj smo se spravli iz kostumov, že smo bili na banketu, obvezno vsak s svojim kozarcem vina in kanapejčkom v roki, se objemali in si čestitali vse povprek. Ja, vem ja..it kinda makes u feel all warm and fuzzy inside. Okupirali smo balkon, kjer je šla cigareta za cigareto, kozarec za kozarcem, dežna kaplja za dežno kapljo, folk za folkom… no, se ne bom prehitevala.

Pride moj Zadetisonček do mene, če skočim z njo po…neki? v garderobo. Čisto mimogrede vržem uč v dvorano, kjer smo malo prej še razturavali in poželi stoječe ovacije (ja, vem ja..fancy word :D) in sem ozrla Legendo in Hipi. Prou čizt nor prizor, rdeča zavesa, prazen oder in v prvi vrsti zagledam dve glavi in dva kozarca vina v zraku. Pustila sem, da moj Sonček sam odtava naprej in vstopila v (skoraj) prazno dvorano. Prišla sem in ravno naletela na odlomek recitacije Legendine pesmi, ki je govorila o tem kako smo ljudje kot ptice in o strahu pred mokrim perjem in potencialnim padcem. Nisem si mogla pomagat ampak sem obstala z odprtimi usti. Skozi glavo mi švigne misel : “To je to, pizda!” in je odrecitirala še eno svojih del..pa še eno… pa še eno.. debata je počasi tekla in jaz sem neizmerno uživala v pogovoru in družbi. Prav ugotovila sem, kaj sem pogrešala… te globje debate, to proučevanje folka in deljenje svojega mnenja z ostalimi.. ta feeling, ko prideš nekam kjer si verjetno sploh nisi tako blizu, kot z ostalimi ampak sploh ni nič neprijetno, ampak preprosto padeš noter. Skratka, kje sem ostala? Aha, pesmi. Res so ble dobre in lahko mirne duše rečem, da (kolikor ga poznam) konkurirajo Ihanu. Nekaj časa smo obsedele v čisti tišini, iz zgornjih prostorov gledališča je odmevalo veselo prepevanje in živahno žlobudranje. Kar naenkrat se Legendi porodi misel, da bi naredle res neki prepovedanga… in tako nam je zvila cigarete iz njenega Golden Virginia tobaka. V tem trenutku mislim, da smo že bile 4. (Jap, naš Zadetisonček nas je našo. :D) In smo kadile, zopet v tišini, potem v tipičnem najstniškem hehetu. Zaužit alkohol je počasi pričel učinkovati in smo se spokale na oder, pred rdečo zaveso, nastopat prazni dvorani. Vsako tolko časa je med vrata pokukala kakšna radovedna glava, požugala s prstom , češ : ” Ja v gledališču se pa ja ne kadi..” Me smo se pa samo nasmejale in pele naprej “…. Freedom’s just another word for nothing left to lose….” Mislim, da je bil to eden izmed srečnejših trenutkov v mojem življenju. Počasi so v dvorano pričeli kapljati ljudje, kvartet na odru se je pričel širiti in potem je prišla še naša najboljšejša Fotrografka, s katero sva si nakoncu obljubile, da pa res morava se enkrat spravit na tole že dolgo obljubljajočo se kavo in bova šle! ( A ne? :*) Vmes sem bila krščena za plemkinjo in to z berglo od nekoga… skratka biu nas je res en sam smehsmehsmeh in mi je pasalo in sem si napolnila baterije.

Potem nas je naj gospod Profesor vljudno naprosil, če se lahko prestavimo v Cantante, kjer se je dekadenca le še stopnjevala.

Skratka tole si pišem v opomnik za vse tiste dni, ko mi ne bo čisto jasno v čem je smisel vsega tega.. in ali se res splača sanjariti.

And guess what? It does!

So pač ti dnevi, ko vse izgubi smisel
Roke so težke in težka je misel
In kot da vse si že videl
In več ne nasedaš
Poslal bi vse nekam, a raje gledaš

In vidiš ljudi kako hitijo
In kot v sanjah počasni se zdijo
A tvoja krila v pesmi jutra
Dajo smisel vračajo nazaj
…
So pač ti dnevi, ko traja dokler traja
Brez horoskopa je dan brez značaja
Ti dihaš življenje usta na usta
ker ni potrebe pozabljaš na čustva

In slišiš ljudi kako kričijo
In kot v sanjah tihi se zdijo
A tvoja krila v pesmi jutra
Dajo smisel vračajo nazaj

… so rekli Dan D in Polona Kasal. Spet sem tam. Niham med srečo in vegetacijo. Sem in nisem. Spet postajam razdražljiva, spet postajam .. ne vem… občutljiva na dotike, na besede. In potem si vzamem čas zase. In se vsedem na streho in kadim. In vizualiziram občutke, ki so me obhajali, ko smo poleti sedele tam… in so se vse skrbi zdele tako neverjetno oddaljene,vse življenjske zagonetke pa tako preprosto rešljive.Zdaj je tu realnost, na katero še nisem pripravljena. Še malo bi živela v varnem zapredku poletnih sanj….

ozrem se v nebo…na mp3-ju je iznenada pesem, ob kateri me še vedno spreleti srh. Pred očmi mi šviga nešteto prizorov, ki smo jih doživeli ob tej pesmi. In zvezde pričnejo svetiti prijazneje, zunaj je topleje, lajež sosedovega psa ni več tako nadležen… še enkrat se ozrem proti nebu, potegnem en konkreten dim in si rečem: “it’ll pass… like it always does”

Gre pa takole:

Ne zanima me, s čim se preživljaš.

Hočem vedeti, po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati o izpolnitvi svojega srčnega hrepenenja.

Ne zanima me, koliko si star.

Hočem vedeti, ali boš tvegal, da te bodo imeli za norega na ljubezen, sanje na pustolovščino, ki se ji pravi biti živ.

Ne zanima me, kateri planeti so v kvadratu s tvojo luno. Hočem vedeti, ali si se dotaknil središča svoje bolesti ali so te doživetja izdajstva odprla ali si postal stisnjen in zaprt iz strahu pred novim trpljenjem.

Hočem vedeti, ali se znaš družiti z bolečino, mojo ali tvojo lastno, ne da bi jo želel skriti, ublažiti ali odpraviti.

Hočem vedeti, ali znaš živeti z radostjo, mojo ali tvojo lastno; ali znaš razposajeno plesati in dovoliti, da te zanos preplavi do konic prstov na rokah in nogah, ne da bi naju opominjal, da morava biti previdna, realistična, ali da se morava zavedati omejenosti človeškega bivanja.

Ne zanima me, ali je zgodba, ki mi jo pripoveduješ resnična.

Hočem vedeti, ali si sposoben nekoga razočarati, da bi ostal zvest sebi; ali znaš prenesti, da si obtožen izdajstva, ali si sposoben ohraniti zvestobo lastni duši.

Hočem vedetu, ali znaš biti zvest in torej zaupanja vreden.

Hočem vedeti, ali znaš videti lepoto, čeprav ni vsak dan dražestna in ali znaš napajati svoje življenje z Božjo pristnostjo.

Hočem vedeti, ali znaš živeti z neuspehom, tvojim in mojim, pa kljub temu stopiti na jezerski breg in zavpiti srebrnemu mesecu :”Da!”.

Ne zanima me, kje živiš in koliko denarja imaš.

Hočem vedeti, ali si sposoben vstati po noči, poln bridkosti in brezupa, pobit in do konca zlomljen in postoriti vse potrebno za otroke.

Ne zanima me, kdo si ali kako si se znašel tukaj.

Hočem vedeti, kaj te podpira od znotraj, ko vse drugo odpade. Hočem vedeti, ali znaš biti sam s seboj; in ali ti resnično ugaja družba, ki si jo izbiraš v trenutkih praznine.

Povabilo, po navdihu Oriaha Gorskega sanjača,

indijanskega poglavarja, maj 1994

Torej, kdo si?

torej…fulfulfuful sem hvaležna za prou vse izkušnje in ves na novo spoznani folk. keeer je za moje pojme prehod iz osnovne šole v srednjo, človekova priložnost, da začne svoje življenje na novo, da se spremeni, da pusti zadeve, k mu niso ble kul za sabo. in jaz sem naredila točno to. prvega septembra sem skočila v ledeno mrzlo vodo nepozanenega okolja, sledečih par mesecev sem se utapljala, kasneje sem se naučila, da je itak boljša varjanta, da poskusiš splavati. in sem, sedaj plavam. plavam v mojem nepoznanem okolju in ga spreminjam v poznanega. vsak dan odkrijem nov kotiček, vidim nov nasmeh, novega človeka.

odločila sem se, da dam prav vsakemu novo priložnost. da potisnem zamere iz preteklosti v preteklost in jih ne vlečem za seboj. in…ustvarjam si svoj svet. svet, poln stvari mavričnih barv, pozitivizma in ljudi, ki ne fejkajo. v realnem svetu me moti ta…hm.. kultura, ki jo vsiljujejo mediji, najstniki pa jo goltajo… v upanju, da se ob tem skriva neka potrditev in odobravanje. še ena stvar, ki me moti v realnem svetu? ta..usmerjenost k nekemu cilju,ki ga je začrtala družba. vsi hitimo proti temu cilju, nihče si ne vzame časa za dihanje, za opazovanje okolice. in to je po moje naša prfoksa za biologijo hotela, da dojamemo.. da ni treba da prispeš do cilja right away.. in točno po ravni poti.. že res, da tista ravna, osnovna pot obstaja.. samo obstaja pa še miljon bljižnic, daljšanic.. ovinkastih cest, makedamskih, gozdnih. skratka izbira je pestra

za te počitnice smo pri biologiji dobili prou zanimivo domačo nalogo - ugotovit kaj hočmo od lajfa. iiiiin..sem se zamisla. kaj hočem? hočem, da se me bo kdo spominjal in da ko nekoč umrem, da moj pogreb ne bo morbiden, ampak bo fešta. hočem….da ko se bom enkrat uzrla nazaj, na svoje življenje, da bom vesela in ponosna da sem ga živela. hočem pustiti sled in narediti malo spremembo. kako vse to doseči je druga zgodba, ampak one thing i learned this year je.. če si neko stvar dovolj želiš…se pričnejo vsa tvoja dejanja nagibati v smer tvoje velike želje.

in ja, za konec…še stvar, ki sem jo dojela ob pogovoru z Legendo.

You get what you give!

p.s. Dan D zownajo Big Foot Mamo (sorry, had to say it ;*)

in ko sem sedela tam, potopljena globoko v svoje misli, se mi pridruži naš dobri stari hajdi. razkrije mi svoje teorije o tem, kako smo nastali (vesolci so nas vrgli dol ), pogovarjala sva se o reinkarnaciji…. skratka meni je bilo lepo, saj sem se mu nasmejala do solz. medtem je folk prihajal in odhajal. nazadnje se h nama zasidrata še moj on in hyperkido . zvili so si đolo z robo, “uvoženo direkt iz amsterdama!” in ne spomnim se natančno, kdaj sva ostala sama. vem, da sem slonela na njem, on pa me je božal po laseh. naenkrat sem začutila njegove ustnice na mojih. poletela sem visoko v oblake in se nisem spustila dol kar lep čas (: zakaj? ker je bil popoln, četudi se ne bova videla nikoli več…zdaj vsaj vem, da moj tip idealnega fanta obstaja, pa čeprav verjetno ne bo nikoli moj.

všeč mi je bil, ko je filozofiral o smislu življenja, o pomenu glasbe za nas, o tem kako se človek ne more spremeniti v 3eh mesecih ampak za to potrebuje najmanj 2 leti in ker je ubesedil prav vse kar se mi je kdaj podilo po glavi.

tik preden sva se razšla mi je zaželel lep prvi poletni dan. in tako je postal prvi poletni dan moj najljubši. [:

polno potopljena v svoje misli, se sploh ne zavedam, kdaj sem prečkala prehod za pešce. lahkotnih nog pridem do rondoja pred šolo in tam je. dekle, s katero sva preživeli skupaj tri četrt življenja, dekle s katero sva se presmejali, prejokali, skregali, pobotali, objeli in si povedali da se imava neizmerno radi neštetokrat. rada jo imam. na njej mi je bilo vedno najbolj všeč, kako se ni nikoli pretvarjala.. no, do zdaj. ampak, saj se vsi iščemo, ne? oh, zašla sem, nisem hotela spet nakladati o krizi identitete.

torej, sedela je tam, nesrečnega obraza, obkrožena z družbo, kateri ni pomenila nič. pomaham ji, moj korak se ustavi, ko opazim lesk solz v njenih očeh in zaslišim skrhan glas. pove mi, da sta imela s fotrom sranje. pa ne že spet, je globoko v meni zavzdihnilo. noro je bilo! je rekla. tako hudo ni bilo še nikoli, vazo mi je vrgel na roko! pokazala mi je zatečeno roko. moje neprespano telo je spreletel srh. kaj?! kakšno vazo, a je nor? sem nejeverno vprašala. in mi je razložila… stari je prišel “rahlo” pjan v njeno sobo, kjer je imel dvourno seanso dretja nanjo. norel je, kako je zabita in da fizike ne bo itak nikoli naredila,da kako je zavaljena, da kaj ji ni jasno in da naj gre raje v tovarno delat. da… da kako si more vendar najti fanta ob koncu šolskega leta. zadrl se je naj delat preklet plakat in naj ga ne gleda, ko pa je to storila, jo je zgrabil za lase in pošteno zlasal. glej me, ko se pogovarjam s tabo! in potem je pričel riniti vanjo, da kar naj pobegne v varno hišo, naj pove vsem da jo maltretira! in temu stavku je takoj sledilo še vprašanje, a misliš da te slučajno maltretiram?! mislim,bolj ko mi je pripovedovala, bolj je zevala moja čeljust. v prsih me je stisnilo. kako je možno, da je nekdo, ki si nadene tako lep naziv kot je oče taka prekleta svinja?!

prešine me spomin. stala sem pred njeno hišo in gledala skozi steklena vrata balkona. čakala sem jo, da mu pove, da je dobila 2 pri matematiki, svojo prvo 2. mislim, da sva bili v petem razredu. ona mu pove, njegov obraz pordi, na čelu mu izstopi žila, ob kotičkih ust se nabere pena. Vidim njo v solzah in njega kako dvigne roko nad njo. prisoli ji zaušnico. s trmastim pogledom še naprej strmi vanj, solze so ji lile po obrazu. verjetno ga je razjezilo, ker je bila tiho… zato je dvignil stol, in ga vrgel proti njej, h sreči se je odmaknila. takoj zatem je ona pritekla ven in odšle sva k meni. grd spomin, ki sem ga potlačila. temu spominu sledi še en tak z grenkim priokusom. prvi razred; sedeli sva pri njej na postelji, mislim da sva se šele spoznavali. reče mi, da mi ima nekaj za pokazati. izpod postelje je potegnila majhen kovček, v njem je bila njena najljubša majica, hlače, zokni, spodnje hlače, krtačka, zobna pasta….knjiga in baterijska svetilka. ko sem jo vprašala, zakaj ima vse to spravljeno v kovčku, je rekla da ji doma ni lepo in da bo naslednjič, ko bo hudo, pobegnila. grozno. groznogroznogrozno grozno! kako lahko starš zagreši takšen teror nad otrokom? nad sadom svojega telesa, če se izrazim klišejsko? nad njegovo prihodnostjo? ne vem in mi tudi ne bo nikoli jasno. vem pa nekaj, svojega otroka ne bom nikoli tepla. vzgojno ali nevzgojno, klofuta je zame nasilje.

kaj pa njena mami, se sprašuješ? zatiska si oči. zatiska si oči pred tem, da se dogaja nasilje v njeni družini, pred tem, da njen mož pije in še pred marsičem. ta moja nesrečna prijateljica pa ima tudi brata. izjemno pameten poba. preskočil je drugi razred osnovne šole pa še kar je bil umsko daleč pred vsemi in se je zato dolgočasil pri pouku. celo osnovno šolo je bil mega priden, v srednji šoli pa mu je postalo dolgčas. zato se ja pač, tako kot mi vsi, iskal. ko je bil on v naših letih je imel punkersko obdobje.ko je nekega petkovega popoldneva prišel domov pjan, ga ja fotr dobesedno vrgel čez balkon. tako, da brat definitivno ve, česa je sposobna ta rit od človeka. ampak mislim, da ne ve da se isto dogaja tudi njegovi mlajši sestrici.

in največja fora pri tem nasilnem prascu? navzven deluje ljubeč, včasih celo malo pretirano. igra lik prijaznega, mirnega in ljubečega očeta. jaz ga nisem marala že od samega začetka, sedaj vem zakaj ne.

sovražim ga! sovražim ga iz dna srca. sovražim ga zato, ker moji najboljši prijateljici greni leta, ki bi morala biti najlepša nasploh. namesto, da bi uživala svoje večere preživlja v solzah. namesto da bi bila sproščena v družbi, se sprašuje, če je res debela in se obremenjuje s tem da ni privlačna in zabavna, zato išče potrditev v pijači in fantih. in jaz se počutim krivo, ker sem jo zanemarjala zadnje čase. ne vem kako ji naj pomagam, ampak vem da ji moram, ker sama ne bo več dolgo zmogla.

joooj, ko sem se včeraj nasmejala, seveda globoko v sebi, ker bi bilo zares čudno , če bi se pričela sredi punk koncerta glasno hahljati koliko zgubljene mladine je bilo tam. koliko se jih je hotelo dokazati, da so kul in da so tr00 s tem, da pijejo pivo, ki je zanje 10000x pregrenko smešno jih je bilo opazovati, kako so jim trzale noge v ritmu, ki se ga ni dalo določiti… kako .. kako so nekateri odobravajoče kimali z glavo, spet drugi pa so lenobno sloneli na steni… no, potem je pa potem spet tretja vrsta, nas, ki smo stali v množici, kot nekakšen kup hlodov. ampak vseeno bolje, to kot pa da se grem nek pit-moshing in zgledam za umret smešno (yep, the granny talking : )

no, poanta te objave je, da je bolje kot da se siliš v nekaj kar nisi, pač ostati babica pri 15ih [:

p.s. tole slikco sem dejansko jz posnela…na njej pa pa v bistvu moj najljubši plac v našem malem kraju (:

hočem revolucijo, pizda. bedno mi je to životarjenje. prebijam se iz dneva v dan, kot da bi mi bilo ne vem kako hudo. pa v bistvu nimam prav nobenega razloga za to smotano počutje. in ja, to je ta trapped-in-a-body-of-a-granny sindrom. to v bistvu pomeni to, da raje, kot da greš ven… ostaneš doma, v varnem zapredku, kjer ti nihče nič ne more. in grem sama sebi na živce, ker po eni strani konstantno sanjarim o tem, kako lepo bi bilo imeti svojega nekoga, ki bi ga lahko pogrešala… po drugi strani sm pa taka jebena rastlina, da je še ovenel kaktus na moji okenski polici bolj zanimiv.

rabim REVOLUCIJO! nekako se moram nazaj spraviti v stanje, v katerem se bom počutila nazaj kot stara dobra jaz. stanje, v katerem mi bo prav vseeno, če izpadem največji debil, ko zinem nekaj povsem neumestnega ne pa da se namesto tega raje potuhnem. stanje, ko se ne bom sekirala za 5 odvečnih kilogramov, ko se bom dobro počutila v svoji koži in ko se bom lahko smejala, ne da bi ob tem pomislila kako grozne zobe imam in kako se mi ustnica nagnusno zavihne.

torej, z jutrišnjem dnem se bom počasi poskusila postavit nazaj na noge, vdihniti poletn zrak s polnimi pljuči, pospraviti sobo, se obleči v barve, se vreči v visoko travo, ne da bi ob tem razmišljala na žužke in kakce… se naučiti še zadnje vrstice učne snovi za ta teden in priklicati nazaj svojo staro sebe.

Tak! odločla sm se, danes grem na tisti koncert…. in se bom mela lepo, s sis bova imele svoj prvi sistershangingoutevening in bo lepo! in ne bom več bedna, limonasta, driskasta jz. dost je blo. začenjam svojo malo revolucijo!