So takšni dnevi, ko vse DOBI smisel. Ko se uzreš na vse slabovoljno obarvane dni, se nasmehneš in hitiš novim dogodivščinam nasproti.

Torej… sodelujem pri eni fini zadevci, katere premiera, v gledališču, je potekala v petek. Zadevo smo odšpilal v nulo, dvorana nam je vstala in feeling je biu prou najlepšejši! Komaj smo se spravli iz kostumov, že smo bili na banketu, obvezno vsak s svojim kozarcem vina in kanapejčkom v roki, se objemali in si čestitali vse povprek. Ja, vem ja..it kinda makes u feel all warm and fuzzy inside. Okupirali smo balkon, kjer je šla cigareta za cigareto, kozarec za kozarcem, dežna kaplja za dežno kapljo, folk za folkom… no, se ne bom prehitevala.

Pride moj Zadetisonček do mene, če skočim z njo po…neki? v garderobo. Čisto mimogrede vržem uč v dvorano, kjer smo malo prej še razturavali in poželi stoječe ovacije (ja, vem ja..fancy word :D) in sem ozrla Legendo in Hipi. Prou čizt nor prizor, rdeča zavesa, prazen oder in v prvi vrsti zagledam dve glavi in dva kozarca vina v zraku. Pustila sem, da moj Sonček sam odtava naprej in vstopila v (skoraj) prazno dvorano. Prišla sem in ravno naletela na odlomek recitacije Legendine pesmi, ki je govorila o tem kako smo ljudje kot ptice in o strahu pred mokrim perjem in potencialnim padcem. Nisem si mogla pomagat ampak sem obstala z odprtimi usti. Skozi glavo mi švigne misel : “To je to, pizda!” in je odrecitirala še eno svojih del..pa še eno… pa še eno.. debata je počasi tekla in jaz sem neizmerno uživala v pogovoru in družbi. Prav ugotovila sem, kaj sem pogrešala… te globje debate, to proučevanje folka in deljenje svojega mnenja z ostalimi.. ta feeling, ko prideš nekam kjer si verjetno sploh nisi tako blizu, kot z ostalimi ampak sploh ni nič neprijetno, ampak preprosto padeš noter. Skratka, kje sem ostala? Aha, pesmi. Res so ble dobre in lahko mirne duše rečem, da (kolikor ga poznam) konkurirajo Ihanu. Nekaj časa smo obsedele v čisti tišini, iz zgornjih prostorov gledališča je odmevalo veselo prepevanje in živahno žlobudranje. Kar naenkrat se Legendi porodi misel, da bi naredle res neki prepovedanga… in tako nam je zvila cigarete iz njenega Golden Virginia tobaka. V tem trenutku mislim, da smo že bile 4. (Jap, naš Zadetisonček nas je našo. :D) In smo kadile, zopet v tišini, potem v tipičnem najstniškem hehetu. Zaužit alkohol je počasi pričel učinkovati in smo se spokale na oder, pred rdečo zaveso, nastopat prazni dvorani. Vsako tolko časa je med vrata pokukala kakšna radovedna glava, požugala s prstom , češ : ” Ja v gledališču se pa ja ne kadi..” Me smo se pa samo nasmejale in pele naprej “…. Freedom’s just another word for nothing left to lose….” Mislim, da je bil to eden izmed srečnejših trenutkov v mojem življenju. Počasi so v dvorano pričeli kapljati ljudje, kvartet na odru se je pričel širiti in potem je prišla še naša najboljšejša Fotrografka, s katero sva si nakoncu obljubile, da pa res morava se enkrat spravit na tole že dolgo obljubljajočo se kavo in bova šle! ( A ne? :*) Vmes sem bila krščena za plemkinjo in to z berglo od nekoga… skratka biu nas je res en sam smehsmehsmeh in mi je pasalo in sem si napolnila baterije.

Potem nas je naj gospod Profesor vljudno naprosil, če se lahko prestavimo v Cantante, kjer se je dekadenca le še stopnjevala.

Skratka tole si pišem v opomnik za vse tiste dni, ko mi ne bo čisto jasno v čem je smisel vsega tega.. in ali se res splača sanjariti.

And guess what? It does!