So pač ti dnevi, ko vse izgubi smisel
Roke so težke in težka je misel
In kot da vse si že videl
In več ne nasedaš
Poslal bi vse nekam, a raje gledaš

In vidiš ljudi kako hitijo
In kot v sanjah počasni se zdijo
A tvoja krila v pesmi jutra
Dajo smisel vračajo nazaj
…
So pač ti dnevi, ko traja dokler traja
Brez horoskopa je dan brez značaja
Ti dihaš življenje usta na usta
ker ni potrebe pozabljaš na čustva

In slišiš ljudi kako kričijo
In kot v sanjah tihi se zdijo
A tvoja krila v pesmi jutra
Dajo smisel vračajo nazaj

… so rekli Dan D in Polona Kasal. Spet sem tam. Niham med srečo in vegetacijo. Sem in nisem. Spet postajam razdražljiva, spet postajam .. ne vem… občutljiva na dotike, na besede. In potem si vzamem čas zase. In se vsedem na streho in kadim. In vizualiziram občutke, ki so me obhajali, ko smo poleti sedele tam… in so se vse skrbi zdele tako neverjetno oddaljene,vse življenjske zagonetke pa tako preprosto rešljive.Zdaj je tu realnost, na katero še nisem pripravljena. Še malo bi živela v varnem zapredku poletnih sanj….

ozrem se v nebo…na mp3-ju je iznenada pesem, ob kateri me še vedno spreleti srh. Pred očmi mi šviga nešteto prizorov, ki smo jih doživeli ob tej pesmi. In zvezde pričnejo svetiti prijazneje, zunaj je topleje, lajež sosedovega psa ni več tako nadležen… še enkrat se ozrem proti nebu, potegnem en konkreten dim in si rečem: “it’ll pass… like it always does”