adijo pamet

:S :S :S
Na žalost obstaja precej takšnih staršev. Pomagati pa tudi nekako ne moreš, razen da ji stojiš ob strani. Pa ne vem… svetuj ji strokovno pomoč… kakšno psihologinjo na vaši šoli. Ker tole ji lahko zelo uniči njeno psiho, oz. ji je delno to že naredila. Stoj ji ob strani in jo dviguj, kaj več menim, da ne moreš narediti. Je pa resnično bedno in imaš vso pravico, da ga sovražiš. Ne razumem takšnih staršev in jih tudi nikoli ne bom. Glede fizike pa ji prav tako skušaj pomagati… razloži ji snov ali pa najdi nekoga, da ji bo razložil.

Se bi pa spotaknila ob tvoj svojega-otroka-ne-bom-tepla. Sama sem bila marsikdaj tepena. Pa zlasana. Tudi kakšna klofuta je padla. Da ne omenjam polivanja z ledeno vodo in nenehnih groženj. Ampak, če tega ne bi bilo, jaz ne bi bila takšna kot sem. Ravno zaradi mehkužne vzgoje je danes na svetu toliko “emotov” - ljudi, ki se sploh ne znajo postaviti zase, ne znajo živet in mislijo, da so najbolj bogi.
Oprosti, najbrž nimaš mlajše sestre in najbrž nisi v živo gledala odrašanje koga mlajšega (vsakodnevno). Ko pa ti enkrat gledaš otroka, ga moraš vzgajati, ugotoviš, da se mu ne da z lepimi besedami dopovedati. To je otrok, razmišlja čisto drugače, še z veseljem bo prstke potisnil v vtičnico.
Ne govorim pa sedaj o ekstremnih tepežih, da si čisto plav, rdeč, itd. Malce po prstih, pa mu bo ostalo v spominu.
Čeprav se večini zdi tepež mojih staršev pretiran, sem videla že dosti hujše primerke, pa so vseeno otroci teh strašev imeli veliko spoštovanje in še zdaj govorijo, da je bilo to edino pravilno. In to ni metanje peska v oči, to je resnica.
Ne pravim pa, da ne obstajajo otroci, ki so dovolj zreli, da tega ne potrebujejo, ampak če bodo moji otroci imeli vsaj kanček moje trme, bo potrebno tudi kdaj udarit.

pa ne mi rečt, da se ti dejansko zdi prav polivanje z mrzlo vodo, tepež po prstih itd.?! o.O
ne, jaz se s tem absolutno ne strinjam in se mi zdi grozno narobe. nihče me ne bo prepričal, da je tepež dobra pot h spoštovanju staršev. vsi nezreli primerki otrok so verjetno odraz neukvarjanja staršev z njimi. za moje pojme lahko nekdo bistveno bolje vzgoji otroka z ljubeznijo, kot pa s strahospoštovanjem.

Ja, dejansko se mi to lahko zdi prav, če se mojemu znancu zdi prav, da so ga s kablom tepli po hrbtu, dokler ni imel celega rdečega. Enostavno… oprosti, mene se drugače ni dalo vzgojit. Mojim sem popila dosti živcev in jima dam čisto prav. Ne pravim, da so grožnje super zadeva, super zadeva pa je, da jih dobiš, če kaj narediš narobe. Ampak ta narobe pa tudi ni to, da prineseš domov trojko in te naklofutajo. Itak pa se otroka vzgaja do 5 leta, potem pa je samo še nadgradnja.
Ja… povej mi še, kdaj se imajo straši čas ukvarjat z otroki. Pa podaj še svoje mnenje, da ob vstopu v novo službo podpišeš pogodbo, da 5 let ne boš zanosila.
Bistvo vzgoje je ljubezen, ampak vsakokratno popuščanje in bla bla bla zadeve… to pa ni vredu. Prav tako kot mama ne more biti tvoja najboljša prijateljica, ker ima tudi vzgojno vlogo.
Je pa res, da boš lažje zaupal svoje probleme staršem, ki so te vzgajali tudi z ljubeznijo. Vendar pa mi povej… koliko je takšnih staršev?

žal je takšnih staršev, ki ne bi vzgajali otrok s tepežem malo…premalo za moje pojme.
tudi jaz sem bila trmast otrok. zelo, zelo trmast otrok..pa so me vzgajali s pogovorom, zgodbicami kaj je prav in kaj ni….
ne vem, ne predstavljam si, da bi svojega otroka tepla, ko pa ga moraš imeti rad z vsem srcem, to je tako, kot da bi udarila svojo najboljšo prijateljico - nesprejemljivo.
pa ne rečem, da sva z mojo mami najboljši prijateljici, to ne… se pa zelo dobro razumeva, vem da mi je vedno na voljo in da se lahko zanesem nanjo, prav tako na očija. in se mi zdi, da je to nekako pravilen vzorec vzgoje. že res, da se običajno s 3 letnim otrokom ne da pogovarjat na isti ravni, kot bi se lahko z najstnikom, a se mu vseeno da dopovedati, kaj je prav in kaj narobe.

No… moj način vzgoje bo prenesen iz Celestinske prerokbe (če še nisi prebrala - obvezno! ). Torej… otroci so samo mali odrasli. In tako se je treba z njimi tudi obnašat. Oni vse dojemajo, samo na malce drugačen način. K*** pa tiste pomanjševalnice pa besedne zveze premali/a-si-da-bi-razumel/a. Ampak ja… tudi sama bom skušala čimmanj udarjat. Pa vendar nimam proti temu nobenih zadržkov.
Vzorci, ki jih dobimo od strašev, se prenašajo naprej. Vsaj ponavadi je tako, da otrok vzagaja isto kot starš. Sama sicer vem, kaj ni prav, in tega zagotovo ne bom delala, prav tako mi bo moj pri tem pomagal, ampak pač… Verjamem pa, da me bo precej držal nazaj, ker hitro zgubim živce.

mnja, good luck with the parenting stuff… pa ne tepst otrok, k to res ni fajn, pa še s tem ne pridobiš čist ničesar razn odpra do tebe…pa mogoče straha pred tabo.. zate sicer ne vem, sam jaz si tega definitivno ne želim

Lej, odvisno je, kako te navajajo od malega. Ne vem no, vsak starš kdaj kej zajebe, sej pa se vsi učimo.
Drugač pa tut tebi vse srečo pri starševanju

kruto. preveč kruto, da bi lahko konstruktivno in trezno premislila o tem in napisala kej pametnega… res ne vem kako lahko on to dela in sploh kako lahko mati gleda kako se to dela z njenim otrokom. ne samo z bolanim očetom, tudi z materjo je neki resno narobe če pusti, da se tako nasilje izvaja nad njenim otrokom. z eno besedo:groza. groza me je takih situacij in ljudi. groza me je tega, da je neznosnih družinskih situacij vse več in so vse bolj skrajne. glede tega kako in kdaj boš vzgajala svoje otroke se mi zdi, da se boš pa že sama odločila. ne zdi se mi prov moralizirat o tem. samo moj 11mesečni bratc je lahko včasih tako hudoben in nemogoč in izsiljuje in tepe in cuka in grize,ko ga prime, da bi včasih razuela mamo, da bi ji prekipelo. ampak ji ne. neskončno potrpljenje ima…
tej prijateljici pa probi čimbolj ob strani stat, da se bo lahko spoprijela s situacijo. pomojem je najbolš če se res čimprej najde ena rešitev, ampak ne poznam dost dobr situacije zato… boš ti bolje vedela
vso srečo :*

oh, Katra, upam da bom nekoč takšna kot je tvoja mami (: drugače pa glede prijateljice.. se je pobrala, zdaj je boljše…
nič, ne bom dolgovezila upam, da ti je lepo