adijo pamet

navadno povprečno jutro. stopim z avtobusa, z glasbo v ušesih.. tokrat sem bila jaz tista, ki je verjetno odobravajoče kimala. stopam, korak za korakom, uživam jutranje sonce in premišljujem v katero pekarno bom danes zavila po zajtrk (jap, spet sm se zaspala in nism mogla doma jest ) odločim se za pekarnico blizu naše šole. vstopim vanjo, pod nosom me prijetno požgečka sladek vonj. čokoladni žepek bom! sem se odločila. torbo zavihtim z rame, iz predalčka vzamem denarnico, prodajalki natrosim drobiž, se ji nasmehnem in odidem . ko hodim po pločniku, premišljujem, kako se je že reklo tisti igri, pri kateri je nekdo igral kraljico in določal število in vrsto korakov, ki jih bodo ostali otroci opravljali, da pridejo do prestola…skozi misli mi švigne nešteto prelepih spominov na čase, ko smo cele dneve preživljali na šolskem igrišču, pletli venčke iz marjetic in plesali na soncu. nasmehnem se še krošnjam dreves, ki se mi priklanjajo na parkirišču. ah, kako je svet lahko lep.

polno potopljena v svoje misli, se sploh ne zavedam, kdaj sem prečkala prehod za pešce. lahkotnih nog pridem do rondoja pred šolo in tam je. dekle, s katero sva preživeli skupaj tri četrt življenja, dekle s katero sva se presmejali, prejokali, skregali, pobotali, objeli in si povedali da se imava neizmerno radi neštetokrat. rada jo imam. na njej mi je bilo vedno najbolj všeč, kako se ni nikoli pretvarjala.. no, do zdaj. ampak, saj se vsi iščemo, ne? oh, zašla sem, nisem hotela spet nakladati o krizi identitete.

torej, sedela je tam, nesrečnega obraza, obkrožena z družbo, kateri ni pomenila nič. pomaham ji, moj korak se ustavi, ko opazim lesk solz v njenih očeh in zaslišim skrhan glas. pove mi, da sta imela s fotrom sranje. pa ne že spet, je globoko v meni zavzdihnilo. noro je bilo! je rekla. tako hudo ni bilo še nikoli, vazo mi je vrgel na roko! pokazala mi je zatečeno roko. moje neprespano telo je spreletel srh. kaj?! kakšno vazo, a je nor? sem nejeverno vprašala. in mi je razložila… stari je prišel “rahlo” pjan v njeno sobo, kjer je imel dvourno seanso dretja nanjo. norel je, kako je zabita in da fizike ne bo itak nikoli naredila,da kako je zavaljena, da kaj ji ni jasno in da naj gre raje v tovarno delat. da… da kako si more vendar najti fanta ob koncu šolskega leta. zadrl se je naj delat preklet plakat in naj ga ne gleda, ko pa je to storila, jo je zgrabil za lase in pošteno zlasal. glej me, ko se pogovarjam s tabo! in potem je pričel riniti vanjo, da kar naj pobegne v varno hišo, naj pove vsem da jo maltretira! in temu stavku je takoj sledilo še vprašanje, a misliš da te slučajno maltretiram?! mislim,bolj ko mi je pripovedovala, bolj je zevala moja čeljust. v prsih me je stisnilo. kako je možno, da je nekdo, ki si nadene tako lep naziv kot je oče taka prekleta svinja?!

prešine me spomin. stala sem pred njeno hišo in gledala skozi steklena vrata balkona. čakala sem jo, da mu pove, da je dobila 2 pri matematiki, svojo prvo 2. mislim, da sva bili v petem razredu. ona mu pove, njegov obraz pordi, na čelu mu izstopi žila, ob kotičkih ust se nabere pena. Vidim njo v solzah in njega kako dvigne roko nad njo. prisoli ji zaušnico. s trmastim pogledom še naprej strmi vanj, solze so ji lile po obrazu. verjetno ga je razjezilo, ker je bila tiho… zato je dvignil stol, in ga vrgel proti njej, h sreči se je odmaknila. takoj zatem je ona pritekla ven in odšle sva k meni. grd spomin, ki sem ga potlačila. temu spominu sledi še en tak z grenkim priokusom. prvi razred; sedeli sva pri njej na postelji, mislim da sva se šele spoznavali. reče mi, da mi ima nekaj za pokazati. izpod postelje je potegnila majhen kovček, v njem je bila njena najljubša majica, hlače, zokni, spodnje hlače, krtačka, zobna pasta….knjiga in baterijska svetilka. ko sem jo vprašala, zakaj ima vse to spravljeno v kovčku, je rekla da ji doma ni lepo in da bo naslednjič, ko bo hudo, pobegnila. grozno. groznogroznogrozno grozno! kako lahko starš zagreši takšen teror nad otrokom? nad sadom svojega telesa, če se izrazim klišejsko? nad njegovo prihodnostjo? ne vem in mi tudi ne bo nikoli jasno. vem pa nekaj, svojega otroka ne bom nikoli tepla. vzgojno ali nevzgojno, klofuta je zame nasilje.

kaj pa njena mami, se sprašuješ? zatiska si oči. zatiska si oči pred tem, da se dogaja nasilje v njeni družini, pred tem, da njen mož pije in še pred marsičem. ta moja nesrečna prijateljica pa ima tudi brata. izjemno pameten poba. preskočil je drugi razred osnovne šole pa še kar je bil umsko daleč pred vsemi in se je zato dolgočasil pri pouku. celo osnovno šolo je bil mega priden, v srednji šoli pa mu je postalo dolgčas. zato se ja pač, tako kot mi vsi, iskal. ko je bil on v naših letih je imel punkersko obdobje.ko je nekega petkovega popoldneva prišel domov pjan, ga ja fotr dobesedno vrgel čez balkon. tako, da brat definitivno ve, česa je sposobna ta rit od človeka. ampak mislim, da ne ve da se isto dogaja tudi njegovi mlajši sestrici.

in največja fora pri tem nasilnem prascu? navzven deluje ljubeč, včasih celo malo pretirano. igra lik prijaznega, mirnega in ljubečega očeta. jaz ga nisem marala že od samega začetka, sedaj vem zakaj ne.

sovražim ga! sovražim ga iz dna srca. sovražim ga zato, ker moji najboljši prijateljici greni leta, ki bi morala biti najlepša nasploh. namesto, da bi uživala svoje večere preživlja v solzah. namesto da bi bila sproščena v družbi, se sprašuje, če je res debela in se obremenjuje s tem da ni privlačna in zabavna, zato išče potrditev v pijači in fantih. in jaz se počutim krivo, ker sem jo zanemarjala zadnje čase. ne vem kako ji naj pomagam, ampak vem da ji moram, ker sama ne bo več dolgo zmogla.