…

včeraj? ni bilo popolno, tega ne bom trdila… je pa bilo lepo. (: ponosna sem nase, da sem pogoltnila svoje nelagodje in ga nadomestila s pozitivizmom. četudi glasba ni bila čisto po mojem okusu, sem vsaj videla, da ne spadam med njih in predvsem, kar je najbolj važno, da dejansko je včasih bolše biti granny, kot pa da se siliš v nekaj.

joooj, ko sem se včeraj nasmejala, seveda globoko v sebi, ker bi bilo zares čudno , če bi se pričela sredi punk koncerta glasno hahljati koliko zgubljene mladine je bilo tam. koliko se jih je hotelo dokazati, da so kul in da so tr00 s tem, da pijejo pivo, ki je zanje 10000x pregrenko smešno jih je bilo opazovati, kako so jim trzale noge v ritmu, ki se ga ni dalo določiti… kako .. kako so nekateri odobravajoče kimali z glavo, spet drugi pa so lenobno sloneli na steni… no, potem je pa potem spet tretja vrsta, nas, ki smo stali v množici, kot nekakšen kup hlodov. ampak vseeno bolje, to kot pa da se grem nek pit-moshing in zgledam za umret smešno (yep, the granny talking : )

no, poanta te objave je, da je bolje kot da se siliš v nekaj kar nisi, pač ostati babica pri 15ih [:

p.s. tole slikco sem dejansko jz posnela…na njej pa pa v bistvu moj najljubši plac v našem malem kraju (:

adijo pamet »« trapped-in-a-body-of-a-granny syndrome