obračam nov list…

no, tole objavo sem planirala za 25. pa sm bla tok nesposobna pisat, da sm kr odlašala. zato pač pišemo tole šele zdej

torej…fulfulfuful sem hvaležna za prou vse izkušnje in ves na novo spoznani folk. keeer je za moje pojme prehod iz osnovne šole v srednjo, človekova priložnost, da začne svoje življenje na novo, da se spremeni, da pusti zadeve, k mu niso ble kul za sabo. in jaz sem naredila točno to. prvega septembra sem skočila v ledeno mrzlo vodo nepozanenega okolja, sledečih par mesecev sem se utapljala, kasneje sem se naučila, da je itak boljša varjanta, da poskusiš splavati. in sem, sedaj plavam. plavam v mojem nepoznanem okolju in ga spreminjam v poznanega. vsak dan odkrijem nov kotiček, vidim nov nasmeh, novega človeka.

odločila sem se, da dam prav vsakemu novo priložnost. da potisnem zamere iz preteklosti v preteklost in jih ne vlečem za seboj. in…ustvarjam si svoj svet. svet, poln stvari mavričnih barv, pozitivizma in ljudi, ki ne fejkajo. v realnem svetu me moti ta…hm.. kultura, ki jo vsiljujejo mediji, najstniki pa jo goltajo… v upanju, da se ob tem skriva neka potrditev in odobravanje. še ena stvar, ki me moti v realnem svetu? ta..usmerjenost k nekemu cilju,ki ga je začrtala družba. vsi hitimo proti temu cilju, nihče si ne vzame časa za dihanje, za opazovanje okolice. in to je po moje naša prfoksa za biologijo hotela, da dojamemo.. da ni treba da prispeš do cilja right away.. in točno po ravni poti.. že res, da tista ravna, osnovna pot obstaja.. samo obstaja pa še miljon bljižnic, daljšanic.. ovinkastih cest, makedamskih, gozdnih. skratka izbira je pestra

za te počitnice smo pri biologiji dobili prou zanimivo domačo nalogo - ugotovit kaj hočmo od lajfa. iiiiin..sem se zamisla. kaj hočem? hočem, da se me bo kdo spominjal in da ko nekoč umrem, da moj pogreb ne bo morbiden, ampak bo fešta. hočem….da ko se bom enkrat uzrla nazaj, na svoje življenje, da bom vesela in ponosna da sem ga živela. hočem pustiti sled in narediti malo spremembo. kako vse to doseči je druga zgodba, ampak one thing i learned this year je.. če si neko stvar dovolj želiš…se pričnejo vsa tvoja dejanja nagibati v smer tvoje velike želje.

in ja, za konec…še stvar, ki sem jo dojela ob pogovoru z Legendo.

You get what you give!

p.s. Dan D zownajo Big Foot Mamo (sorry, had to say it ;*)

pivo, cigarete in on.

torej, jaz in kolegica sva v petek skupaj praznovali rojstni dan. (zanemarimo dejstvo, da je moj rojstni dan v resnici decembra ) in….od začetka se mi nekako ni šlo, ampak sem vedela, da mi bo žal, če ne grem. in sem šla. no, smo šle, če sem natančna. z menoj sta bili še zadetisonček in hyperkid (: in blo nam je kul, dokler smo ble skup. potem pa nekje proti večeru smo se ločile in njima je postalo noro bedno, men pa noro lepo. bila sem prijetno nasekana, zato so mi razpoloženju primerno zapasale tudi cigarete. pa sem šla za hiško in si prižgala eno. vdihnila sem, dim mi je napolnil pljuča. ko se puhnila dim in se zazrla proti sinje modremu nebu, sem se počutila zares svobodno. pivo v eni roki, cigareta v drugi. nasmehnila sem se sama sebi, ko sem gledala zeleno listje kako pleše v vetru. pomislila se, kako moram spominjati na wanna be-ja, ki hoče oponašati stereotip najstnika na fešti. pa v resnici ni bilo tako. prav zares sem si želela okusa piva in pihanja v zrak.

in ko sem sedela tam, potopljena globoko v svoje misli, se mi pridruži naš dobri stari hajdi. razkrije mi svoje teorije o tem, kako smo nastali (vesolci so nas vrgli dol ), pogovarjala sva se o reinkarnaciji…. skratka meni je bilo lepo, saj sem se mu nasmejala do solz. medtem je folk prihajal in odhajal. nazadnje se h nama zasidrata še moj on in hyperkido . zvili so si đolo z robo, “uvoženo direkt iz amsterdama!” in ne spomnim se natančno, kdaj sva ostala sama. vem, da sem slonela na njem, on pa me je božal po laseh. naenkrat sem začutila njegove ustnice na mojih. poletela sem visoko v oblake in se nisem spustila dol kar lep čas (: zakaj? ker je bil popoln, četudi se ne bova videla nikoli več…zdaj vsaj vem, da moj tip idealnega fanta obstaja, pa čeprav verjetno ne bo nikoli moj.

všeč mi je bil, ko je filozofiral o smislu življenja, o pomenu glasbe za nas, o tem kako se človek ne more spremeniti v 3eh mesecih ampak za to potrebuje najmanj 2 leti in ker je ubesedil prav vse kar se mi je kdaj podilo po glavi.

tik preden sva se razšla mi je zaželel lep prvi poletni dan. in tako je postal prvi poletni dan moj najljubši. [:

adijo pamet

navadno povprečno jutro. stopim z avtobusa, z glasbo v ušesih.. tokrat sem bila jaz tista, ki je verjetno odobravajoče kimala. stopam, korak za korakom, uživam jutranje sonce in premišljujem v katero pekarno bom danes zavila po zajtrk (jap, spet sm se zaspala in nism mogla doma jest ) odločim se za pekarnico blizu naše šole. vstopim vanjo, pod nosom me prijetno požgečka sladek vonj. čokoladni žepek bom! sem se odločila. torbo zavihtim z rame, iz predalčka vzamem denarnico, prodajalki natrosim drobiž, se ji nasmehnem in odidem . ko hodim po pločniku, premišljujem, kako se je že reklo tisti igri, pri kateri je nekdo igral kraljico in določal število in vrsto korakov, ki jih bodo ostali otroci opravljali, da pridejo do prestola…skozi misli mi švigne nešteto prelepih spominov na čase, ko smo cele dneve preživljali na šolskem igrišču, pletli venčke iz marjetic in plesali na soncu. nasmehnem se še krošnjam dreves, ki se mi priklanjajo na parkirišču. ah, kako je svet lahko lep.

polno potopljena v svoje misli, se sploh ne zavedam, kdaj sem prečkala prehod za pešce. lahkotnih nog pridem do rondoja pred šolo in tam je. dekle, s katero sva preživeli skupaj tri četrt življenja, dekle s katero sva se presmejali, prejokali, skregali, pobotali, objeli in si povedali da se imava neizmerno radi neštetokrat. rada jo imam. na njej mi je bilo vedno najbolj všeč, kako se ni nikoli pretvarjala.. no, do zdaj. ampak, saj se vsi iščemo, ne? oh, zašla sem, nisem hotela spet nakladati o krizi identitete.

torej, sedela je tam, nesrečnega obraza, obkrožena z družbo, kateri ni pomenila nič. pomaham ji, moj korak se ustavi, ko opazim lesk solz v njenih očeh in zaslišim skrhan glas. pove mi, da sta imela s fotrom sranje. pa ne že spet, je globoko v meni zavzdihnilo. noro je bilo! je rekla. tako hudo ni bilo še nikoli, vazo mi je vrgel na roko! pokazala mi je zatečeno roko. moje neprespano telo je spreletel srh. kaj?! kakšno vazo, a je nor? sem nejeverno vprašala. in mi je razložila… stari je prišel “rahlo” pjan v njeno sobo, kjer je imel dvourno seanso dretja nanjo. norel je, kako je zabita in da fizike ne bo itak nikoli naredila,da kako je zavaljena, da kaj ji ni jasno in da naj gre raje v tovarno delat. da… da kako si more vendar najti fanta ob koncu šolskega leta. zadrl se je naj delat preklet plakat in naj ga ne gleda, ko pa je to storila, jo je zgrabil za lase in pošteno zlasal. glej me, ko se pogovarjam s tabo! in potem je pričel riniti vanjo, da kar naj pobegne v varno hišo, naj pove vsem da jo maltretira! in temu stavku je takoj sledilo še vprašanje, a misliš da te slučajno maltretiram?! mislim,bolj ko mi je pripovedovala, bolj je zevala moja čeljust. v prsih me je stisnilo. kako je možno, da je nekdo, ki si nadene tako lep naziv kot je oče taka prekleta svinja?!

prešine me spomin. stala sem pred njeno hišo in gledala skozi steklena vrata balkona. čakala sem jo, da mu pove, da je dobila 2 pri matematiki, svojo prvo 2. mislim, da sva bili v petem razredu. ona mu pove, njegov obraz pordi, na čelu mu izstopi žila, ob kotičkih ust se nabere pena. Vidim njo v solzah in njega kako dvigne roko nad njo. prisoli ji zaušnico. s trmastim pogledom še naprej strmi vanj, solze so ji lile po obrazu. verjetno ga je razjezilo, ker je bila tiho… zato je dvignil stol, in ga vrgel proti njej, h sreči se je odmaknila. takoj zatem je ona pritekla ven in odšle sva k meni. grd spomin, ki sem ga potlačila. temu spominu sledi še en tak z grenkim priokusom. prvi razred; sedeli sva pri njej na postelji, mislim da sva se šele spoznavali. reče mi, da mi ima nekaj za pokazati. izpod postelje je potegnila majhen kovček, v njem je bila njena najljubša majica, hlače, zokni, spodnje hlače, krtačka, zobna pasta….knjiga in baterijska svetilka. ko sem jo vprašala, zakaj ima vse to spravljeno v kovčku, je rekla da ji doma ni lepo in da bo naslednjič, ko bo hudo, pobegnila. grozno. groznogroznogrozno grozno! kako lahko starš zagreši takšen teror nad otrokom? nad sadom svojega telesa, če se izrazim klišejsko? nad njegovo prihodnostjo? ne vem in mi tudi ne bo nikoli jasno. vem pa nekaj, svojega otroka ne bom nikoli tepla. vzgojno ali nevzgojno, klofuta je zame nasilje.

kaj pa njena mami, se sprašuješ? zatiska si oči. zatiska si oči pred tem, da se dogaja nasilje v njeni družini, pred tem, da njen mož pije in še pred marsičem. ta moja nesrečna prijateljica pa ima tudi brata. izjemno pameten poba. preskočil je drugi razred osnovne šole pa še kar je bil umsko daleč pred vsemi in se je zato dolgočasil pri pouku. celo osnovno šolo je bil mega priden, v srednji šoli pa mu je postalo dolgčas. zato se ja pač, tako kot mi vsi, iskal. ko je bil on v naših letih je imel punkersko obdobje.ko je nekega petkovega popoldneva prišel domov pjan, ga ja fotr dobesedno vrgel čez balkon. tako, da brat definitivno ve, česa je sposobna ta rit od človeka. ampak mislim, da ne ve da se isto dogaja tudi njegovi mlajši sestrici.

in največja fora pri tem nasilnem prascu? navzven deluje ljubeč, včasih celo malo pretirano. igra lik prijaznega, mirnega in ljubečega očeta. jaz ga nisem marala že od samega začetka, sedaj vem zakaj ne.

sovražim ga! sovražim ga iz dna srca. sovražim ga zato, ker moji najboljši prijateljici greni leta, ki bi morala biti najlepša nasploh. namesto, da bi uživala svoje večere preživlja v solzah. namesto da bi bila sproščena v družbi, se sprašuje, če je res debela in se obremenjuje s tem da ni privlačna in zabavna, zato išče potrditev v pijači in fantih. in jaz se počutim krivo, ker sem jo zanemarjala zadnje čase. ne vem kako ji naj pomagam, ampak vem da ji moram, ker sama ne bo več dolgo zmogla.

…

včeraj? ni bilo popolno, tega ne bom trdila… je pa bilo lepo. (: ponosna sem nase, da sem pogoltnila svoje nelagodje in ga nadomestila s pozitivizmom. četudi glasba ni bila čisto po mojem okusu, sem vsaj videla, da ne spadam med njih in predvsem, kar je najbolj važno, da dejansko je včasih bolše biti granny, kot pa da se siliš v nekaj.

joooj, ko sem se včeraj nasmejala, seveda globoko v sebi, ker bi bilo zares čudno , če bi se pričela sredi punk koncerta glasno hahljati koliko zgubljene mladine je bilo tam. koliko se jih je hotelo dokazati, da so kul in da so tr00 s tem, da pijejo pivo, ki je zanje 10000x pregrenko smešno jih je bilo opazovati, kako so jim trzale noge v ritmu, ki se ga ni dalo določiti… kako .. kako so nekateri odobravajoče kimali z glavo, spet drugi pa so lenobno sloneli na steni… no, potem je pa potem spet tretja vrsta, nas, ki smo stali v množici, kot nekakšen kup hlodov. ampak vseeno bolje, to kot pa da se grem nek pit-moshing in zgledam za umret smešno (yep, the granny talking : )

no, poanta te objave je, da je bolje kot da se siliš v nekaj kar nisi, pač ostati babica pri 15ih [:

p.s. tole slikco sem dejansko jz posnela…na njej pa pa v bistvu moj najljubši plac v našem malem kraju (: