in desperate need of a change..

torej. včeraj, ko sva sedele s sošolko za savinjo in opazovali mimoidoče, vsakega s svojo zgodbo. več al manj so bili to najstniki, ki so odhajali iz parka..eni pjani, drugi nasmejani.. v glavnem v zraku se je čutil smeh, olajšanje da je petek… ampak pri njej pa tega  ni bilo… prav čutila sem lahko, kako so jo prevevali občutki nostalgije, žalosti, zavidanja, hrepenenja… in takrat naju je spreletelo. potrebujeva spremembo! nekaj korenitega.

počutim se, kot da je moje življenje tako enolično. rabim nekaj, kar ga bo poživilo… in ne, ne govorim o drogah.. rabim nekaj, da me poživi. rabim nekaj, kar… povzroči tisti občutek lahkosti, neprestanega smeha in svobode. takšni občutki so me prevevali, ko sva šle z mojim Zadetimsončkom špricat zadnjič. super je blo. ugotavljam, da sem spet prišla v fazo, ko se ne počutim dobro v svoji koži. spet zardevam, spet se umikam..spet postajam asocialna. in, o moj bog.. rabim solze! ob teh trenutkih poplave čustev rabim solze. pomagajo mi, pa čeprav sem potem cela zabuhla in rdeča. ampak.. ko se zjočem čutim olajšanje, kot da odplaknem vse kar je bilo hudega v meni.

ne vem kaj mi je, spet je tu… ta črn oblak zmedenostižalostislabihobčutkovinmrtvosti. hočem, da gre stran. hočem vdihniti zrak in se ob tem počutiti počaščeno, ne pa ravnodušno. nočem ne opaziti vseh barv in veselja, ki se riše čez obraze mimoidočih. želim si spet užiti dan. želim si.. gledati sončni vzhod in se ob tem ne smiliti sama sebi, ker sem že tako zgodaj pokonci. želim si dobre kave, želim si smeha, veselja in barv. rabim.. neko motivacijo, nekaj.. kar me bo potisnilo naprej, skozi to dark and twisty mood.

but i, i never felt so much life.

in ne, ne počutim se dobro.

trapped-in-a-body-of-a-granny syndrome »« … izgubljenost in iskanje