trapped-in-a-body-of-a-granny syndrome

torej, tipična sončna sobota.. idealni čas za analiziranje svoje osebnosti pred pol ure me je moja supersis povabla, če grem z njo na koncert v kmš, kjer igra njen ful dobr kolega. vse lepo in prav, če se ne bi v tistem trenutku vključila moja kljuvajoča podzavest : “don’t go, nika! there’ll be people! :o” iiin sm takoj pomislila, da verjetno pa res ne bi blo fajn … in sem se ji omahujoče nasmehnila, če ne bi morda raje poklicala kako bivšo sošolko pa je rekla, da nobena ne pozna tega njenega kodrolasega kolega. in potem sm se zamisla.. kaj hudiča men ni jasno?! sestra mi ponuja, da grem na koncert in pred dvema mescema bi ubijala za tako priložnost. ubijala! danes pa samo ravnodušno zavzdihnem in rečem, da nisem prepričana da bi šla. tisti črn oblak o katerem sm govorila objavo ali dve nazaj? no, še zmeraj je tu. -.-

hočem revolucijo, pizda. bedno mi je to životarjenje. prebijam se iz dneva v dan, kot da bi mi bilo ne vem kako hudo. pa v bistvu nimam prav nobenega razloga za to smotano počutje. in ja, to je ta trapped-in-a-body-of-a-granny sindrom. to v bistvu pomeni to, da raje, kot da greš ven… ostaneš doma, v varnem zapredku, kjer ti nihče nič ne more. in grem sama sebi na živce, ker po eni strani konstantno sanjarim o tem, kako lepo bi bilo imeti svojega nekoga, ki bi ga lahko pogrešala… po drugi strani sm pa taka jebena rastlina, da je še ovenel kaktus na moji okenski polici bolj zanimiv.

rabim REVOLUCIJO! nekako se moram nazaj spraviti v stanje, v katerem se bom počutila nazaj kot stara dobra jaz. stanje, v katerem mi bo prav vseeno, če izpadem največji debil, ko zinem nekaj povsem neumestnega ne pa da se namesto tega raje potuhnem. stanje, ko se ne bom sekirala za 5 odvečnih kilogramov, ko se bom dobro počutila v svoji koži in ko se bom lahko smejala, ne da bi ob tem pomislila kako grozne zobe imam in kako se mi ustnica nagnusno zavihne.

torej, z jutrišnjem dnem se bom počasi poskusila postavit nazaj na noge, vdihniti poletn zrak s polnimi pljuči, pospraviti sobo, se obleči v barve, se vreči v visoko travo, ne da bi ob tem razmišljala na žužke in kakce… se naučiti še zadnje vrstice učne snovi za ta teden in priklicati nazaj svojo staro sebe.

Tak! odločla sm se, danes grem na tisti koncert…. in se bom mela lepo, s sis bova imele svoj prvi sistershangingoutevening in bo lepo! in ne bom več bedna, limonasta, driskasta jz. dost je blo. začenjam svojo malo revolucijo!

in desperate need of a change..

torej. včeraj, ko sva sedele s sošolko za savinjo in opazovali mimoidoče, vsakega s svojo zgodbo. več al manj so bili to najstniki, ki so odhajali iz parka..eni pjani, drugi nasmejani.. v glavnem v zraku se je čutil smeh, olajšanje da je petek… ampak pri njej pa tega  ni bilo… prav čutila sem lahko, kako so jo prevevali občutki nostalgije, žalosti, zavidanja, hrepenenja… in takrat naju je spreletelo. potrebujeva spremembo! nekaj korenitega.

počutim se, kot da je moje življenje tako enolično. rabim nekaj, kar ga bo poživilo… in ne, ne govorim o drogah.. rabim nekaj, da me poživi. rabim nekaj, kar… povzroči tisti občutek lahkosti, neprestanega smeha in svobode. takšni občutki so me prevevali, ko sva šle z mojim Zadetimsončkom špricat zadnjič. super je blo. ugotavljam, da sem spet prišla v fazo, ko se ne počutim dobro v svoji koži. spet zardevam, spet se umikam..spet postajam asocialna. in, o moj bog.. rabim solze! ob teh trenutkih poplave čustev rabim solze. pomagajo mi, pa čeprav sem potem cela zabuhla in rdeča. ampak.. ko se zjočem čutim olajšanje, kot da odplaknem vse kar je bilo hudega v meni.

ne vem kaj mi je, spet je tu… ta črn oblak zmedenostižalostislabihobčutkovinmrtvosti. hočem, da gre stran. hočem vdihniti zrak in se ob tem počutiti počaščeno, ne pa ravnodušno. nočem ne opaziti vseh barv in veselja, ki se riše čez obraze mimoidočih. želim si spet užiti dan. želim si.. gledati sončni vzhod in se ob tem ne smiliti sama sebi, ker sem že tako zgodaj pokonci. želim si dobre kave, želim si smeha, veselja in barv. rabim.. neko motivacijo, nekaj.. kar me bo potisnilo naprej, skozi to dark and twisty mood.

but i, i never felt so much life.

in ne, ne počutim se dobro.

… izgubljenost in iskanje

Mnja, me je kar ene par novic šokiral te dni. Prva je bla, da je neka znanka mogla it na pumpanje želodca, ker je poleg antidepresivov in antibiotikov spila ne vem kolko alkohola. Ja, res je..attention seeker.

Odkar jo jz poznam na vsaki fešti, oziroma pač kjerkol, kjer je folk, k se poskuša met vredi.. naredi sceno. Dobesedno. Nazadnje, ko sva ble skup…se je tok napila, da je eni kolegici pobruhala skor celo bajto. Za bruhanjem je sledila scena, kjer se je spovedla, kak jo ma fotr grdo. Ji govori, da je skurbana,zabita.. da v lajfu ne bo nič iz nje.. dostkarat jo je tud urado.In ja, stari ga pije - ful. Njo je ta njegov odnos ful prizadeu. In tak se je začela rezat.. in se je rezala… dokler je ni neka dobra kolegica h seb spravla in je dečva nehala. In mi je blo ful hudo zanjo, res mi je blo.. no pa saj mi je še. Ne morm rečt, da mi je zdaj pa vseeno. No, da nadaljujem… naslednja scena, k sm jo z njo dožvela je bla, da se ga je napila na koncertu Pankrtov… je šla na oder..se neki slačla tam in kušvala kitarista. No, mislim, da en teden po tem koncertu.. se je pa zgodila še ta tazadna, res grozna scena. No, tokrat me (na srečo) ni blo zraven.. bil je petek pred počitncami.. in pač folk veselo v parka. Vse lepo in prav, dokler se ta pamet od ženske ni šla napit. Ne morem dojet, kak ji je lahko družba sploh dovolila, da kej takega naredi, ker so vsi vedl, da jemlje antibiotike.. ene par jih je vedlo pa tud za antidepresive. V glavnem..ona je pila in pila..in na enkrat se je začela dušit, iz ust ji je šla pena.. v glavnem pomoje je moglo bit obupno grozno. No, šla je na pumpanje želodca. V bolnici so ji odkril, da je anoreksična in močno podhranjena, kar ji človek nikol ne bi reko, ker je pač športnica in ne vem..verjetno zarad mišic ne zgleda shirano. No, zdej pa v zgodbo vstopi še njena (za moje pojme) res bolna kolegica. Ta kolegica, je dost močna, ogabno razvajena in še večja attention seeker kot ta. Torej, opazila sem, da ta tadruga vse ponavlja za taprvo. Ko se je začela dečva number 1 rezat, se je začela še tadruga…se ga gre taprva na mrtvo napit.. in se je šla še tadruga.No, ta, tadruga, je v torek…  zeksala liter ruma.. z 1dcl coca-cole (spet govorim po pričanju ostalih, ker me ob družbi takih ljudi mine do življenja.) V bistvu ji sploh ni blo tok hudo, pomoje se je dost narejala. No, kakorkoli..padla je po tleh.. in to na obraz. Najprej se je z njo trudila samo moja zlo dobra prjatlca.. prosi folk okol za pomoč, če ji jo lah kdo pomaga odnest do zdravstvenega doma pa so vsi samo zamomljali v odgovor in se obrnili proč. In kot sem omenla je da dečva dost težka.. in se je kr naprej po tleh metala, je moja kolegica ni mogla večt nosit in se je res bala zanjo, ko se je po tleh prevrnala je pač poklicala rešilce. Pridejo rešilci se od nekot čudežno pojavi ves folk, k je prej obračo hrbet, potegnejo mobitele na plano in začnejo snemat. Sedaj je posnetek na youtube-u. In ta smešn del je, da se njej, k se ga je nasekala… skor fajn zdi, ker je postala slavna. Mislim obup, kaj bi človek vse naredo, da se vključi. Res me ima, da bi jo spravla do šolske psihologinje(ki je baje res legenda) .Samo morm najt način..da bi psihologinja prišla do nje.. ker nočem s tem imeti prav nobenega opravka s tem razvajenim otročetom.

No ja, najbolj žalosten del današnjega dne pa je bil, ko sem vidla bivšega sošolca, k je biu tok bogi, da mi je šlo skor na jok. Zvedla sem, da je začeu redno jemat travo in speed. Vidla sm ga na avtobusu. Komaj me je prepoznal. Ga pozdravim in opazim kako mu oko trza. Vprašam, če je v redu..izusti tak..negotov ja, se kislo nasmehne in odide dalje. Res mi je hudo zanj. Včasih sva bila najboljša prijatelja in sva vedela vse drug o drugemu. Imela sva res tisto pravo prijateljstvo. Pogrešam ga, takoo zelo.. res bi mu rada pomagala. Pa sva se tako oddaljila,da preprosto ne vem, kako navezati stik.

Upam, da vsi kmalu pridejo h pameti in da se kmalu najdejo. Saj vem, to je faza skozi katero gre vsak. Jaz, sem jo recimo prešla nekje v prvih šestih mesecih. Ni bila zabavna, nisem se še čisto našla. Vem pa vsaj kaj nočem bit nikoli. Dekle, ki se napije tako, da se ne more več obladovati, dekle na katerega gledajo s posmehljivo-zaničevalnim pogledom, ko obnemoglo zaspi v svoji bruhici.

Mnja, sem se olajšala.. zdaj se grem pa zgodovino učit.

informatika?!

mislim, resno… ob dnevih, ko se morm učit kej tok brezveznega kot je naprimer infromatika, al pa njena kolegica matematika… se sprašujem ka sm jz komu kdaj naredla, da si to zaslužim? -.- res, kej bolj brezveznega od tega, da prfoksa od mene zahteva definicijo informacije, oziroma podatka si težko zamislim.. al pa da dokažem zaka koren z dve ni ulomek? ja ni, pizda ka ti čem rečt. bwah, kok mi ni.. res mi ni, ne da se mi, nimam več nobene volje.. no, sej je po pravic povedan nikol nism mela neki velik…ampak zdej grem praktično v minus res ne vem, v čem bom profitirala, če se naučim definicijo podatka, informacije, kodiranja podatkov itd. raj me nej nauči powerpoint uporabljat, al pa excell.. neki kar bom enkrat kdaj dejansko rabla. no, ko smo glih pr šoli… kak prhjen prfoks te sili,da ponavljaš veso v zgibu, dokler ne dosežeš slovenskega povprečja? o.O mislim pač ne mooorm, kaj.. če zdržim 20 sekund pa je men to dovolj se nej pač vpiše v tist jebeni športno vzgojni karton. zaka sploh mormo opravlat ta testiranja? počutim se ko en freaking poskusni zajc al pa neki. Sploh pa ta zadeva z objektivnim ocenjevanje v srednji šoli se mi zdi ful svinjska. ni fer, res ne. so ljudje, k so športniki in so ljudje, ki niso. to je to, ne vem ka zveru ni jasn in zaka hoče ponavlat zgodovino, za kar ni absolutno nobene potrebe? mislim, je že moja mama mela športno za oceno, so poštekal da to ni kul in so uvedl tist U, ZU in MU. in zaka more ta kreten, k nima treh čistih o šolstvu bit minister in odločat o zadevah s političnega stališča ter ignorirat mnenja pedagogov, k za razliko od njega dejansko vejo, o čem se grejo zadeve. aaaaaaah.. poprat se nej grejo vsi skup.. politiki  pa sploh -.-

No, pojnt današnjega bluzenja je, da bi mogl met namest informatike računalništvo, pa da  telovadba, glasba in likovna umetnost ne bi ble za oceno… pa da bi tega degena od Zvera že končn enkrat skenslal.

Fuj.