Žalost.

V bistvu ne vem kje začet. Tolko časa je minil od moje zadnje objave, tolk stvari se je zgodil in tolk stvari se je spremenil. Jutri bo en mesec od kar mi je babi umrla. Iiin počutim se bedno, v bistvu nekak krivo pa tud jezno, če povem po pravici. Zakaj takšna mešanica? Ne vem. Bedno, ker vem, da bi do sedaj že morala dojeti, da je ne bo nazaj in da ni samo na počitnicah pa tega še vedno nisem zmožna. Koliko časa bo trajalo? Ne vem. Krivo se počutim, ker imam občutek, da nimam ‘pravice’ biti žalostna, da pretiravam in da sem ‘drama queen’. Jezno pa zato, ker sem živela približno 3 mesece v prepričanju, da bo babi v bistvu v redu, da ima dobre možnosti in da se da tudi z njeno boleznijo živeti. Jezna sem zato, ker so vsi okoli mene vedeli, a mi nihče ni povedal.

Razlog, zakaj sem se spomnila vseh občutkov je, da je danes na poti domov h meni prisedla neka gospa v poznih šestdesetih. Sedaj, ko premlevam kaj natančno se je zgodilo se mi zdi, da sem imela občutek, da jo nekaj teži a sem preprosto zanemarila svoja opažanja, s ‘kaj si čmo, je pač babica, babice so dostikrat posebne’. Videla sem, da ji je do pogovora, po pravici povedano je bilo tudi meni, a nisem vedela kaj reči. Najprej je navrgla nekaj o vremenu, nekaj o mrzlem vetru je bilo. Med vožnjo sem jo opazovala. Grizla si je ustnice, tako kot to počnem jaz, kadar ko sem živčna. Če bolje pomislim, se je tudi tresla. Nekje proti njeni izstopni postaji pa je pričela govoriti. Rekla je, da je izjemno žalostna, jaz pa se jo vprašala čemu in ja, pričakovala sem odgovor v stilu : “Penzija mi zamuja” ali “Vsi načrti so mi šli po zlu. ” karkoli drugega, samo tega ne kar je rekla. Pove mi, da je ravnokar iz bolnice. Njena sestra je hudo bolna, težko je dihala in ko jo je vprašala, če lahko diha je vanjo bruhnila kri. Zdravnica ji je kar direktno povedala, naj obvesti hčerko svoje sestre, da naj se pripravi na najhuje, cenim iskrenost. Gospe je umrl mož pred dvema mesecema in če ji umre še sestra ostane sama. Rekla je,da jaz ne morem razumeti kako ji je hudo. Pa temu ni tako. Hotela sem ji kaj reči, povedati da vem kaj prestaja a nisem bila zmožna preprosto sem obnemela. V njenih očeh sta močno odzvanjala panika in žalost hkrati. Pove mi, da mora ujeti banko, ker bi rada dvignila sestrin denar, v primeru če umre, da lahko plača njen pogreb. Vprašala me je, če se mi zdi prav, to kar dela. “Seveda!” sem odvrnila. Navadno ne govorim eno stavčnih povedi, a danes preprosto nisem bila zmožna drugega. Odšla je s solzami v očeh, pobožala me je še po licu in rekla “Veliko sreče.”

Tako mi je hudo, ker sedaj ko premlevam, se mi zdi, da bi bila veliko bolj pametna poteza, da bi z njo odšla z avtobusa, jo povabila na kavo, se probala pogovoriti z njo. Hja, morda se sliši neumno. A vem kaj prestaja in vem, da ne bi smela biti sama. Potrebuje nekoga, komer lahko zaupa kaj se ji podi po glavi.

Ne vem, njeno žalost sem čutila tako globoko, da preprosto ne morem razmišljati o ničemer drugem.