Kdo si?

yep, i’m still alive … trenutno sedim za pisalno mizo ter se utapljam v brezdelju. moje čute razvaja vonj po starih knjigah in pogled na raznolike platnice knjig… skozi napol priprto okno, se v našo staro knjižnico, oblečeno v pločevino, prikrade hladen vetrič in mi za dobro minutko sproži val neizmernega ugodja. super je, tole moje prvo počitniško delo, ta moj prvi uradni teden na prvem delovnem mestu… *sledi globok zavzdih* počutim se norofejst samostojno, kar posledično s seboj prinese še občutek svobode in je fajn. prav z lahkoto bi se navadila na tole (: skratka… h mojemu delu spada tudi zlaganje knjig, kar je za takega firbca, kot sm jz neizmerno zabavno delo, ker čisto vsako odprem in preletim… no, in tako sem predkratkim odkrila eno mega dobro knjigo na filozofski polici v njej se je nahajal citat, ob katerem sem se zamislila.

Gre pa takole:

Ne zanima me, s čim se preživljaš.

Hočem vedeti, po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati o izpolnitvi svojega srčnega hrepenenja.

Ne zanima me, koliko si star.

Hočem vedeti, ali boš tvegal, da te bodo imeli za norega na ljubezen, sanje na pustolovščino, ki se ji pravi biti živ.

Ne zanima me, kateri planeti so v kvadratu s tvojo luno. Hočem vedeti, ali si se dotaknil središča svoje bolesti ali so te doživetja izdajstva odprla ali si postal stisnjen in zaprt iz strahu pred novim trpljenjem.

Hočem vedeti, ali se znaš družiti z bolečino, mojo ali tvojo lastno, ne da bi jo želel skriti, ublažiti ali odpraviti.

Hočem vedeti, ali znaš živeti z radostjo, mojo ali tvojo lastno; ali znaš razposajeno plesati in dovoliti, da te zanos preplavi do konic prstov na rokah in nogah, ne da bi naju opominjal, da morava biti previdna, realistična, ali da se morava zavedati omejenosti človeškega bivanja.

Ne zanima me, ali je zgodba, ki mi jo pripoveduješ resnična.

Hočem vedeti, ali si sposoben nekoga razočarati, da bi ostal zvest sebi; ali znaš prenesti, da si obtožen izdajstva, ali si sposoben ohraniti zvestobo lastni duši.

Hočem vedetu, ali znaš biti zvest in torej zaupanja vreden.

Hočem vedeti, ali znaš videti lepoto, čeprav ni vsak dan dražestna in ali znaš napajati svoje življenje z Božjo pristnostjo.

Hočem vedeti, ali znaš živeti z neuspehom, tvojim in mojim, pa kljub temu stopiti na jezerski breg in zavpiti srebrnemu mesecu :”Da!”.

Ne zanima me, kje živiš in koliko denarja imaš.

Hočem vedeti, ali si sposoben vstati po noči, poln bridkosti in brezupa, pobit in do konca zlomljen in postoriti vse potrebno za otroke.

Ne zanima me, kdo si ali kako si se znašel tukaj.

Hočem vedeti, kaj te podpira od znotraj, ko vse drugo odpade. Hočem vedeti, ali znaš biti sam s seboj; in ali ti resnično ugaja družba, ki si jo izbiraš v trenutkih praznine.

Povabilo, po navdihu Oriaha Gorskega sanjača,

indijanskega poglavarja, maj 1994

 

 

Torej, kdo si?

obračam nov list…

no, tole objavo sem planirala za 25. pa sm bla tok nesposobna pisat, da sm kr odlašala. zato pač pišemo tole šele zdej

torej…fulfulfuful sem hvaležna za prou vse izkušnje in ves na novo spoznani folk. keeer je za moje pojme prehod iz osnovne šole v srednjo, človekova priložnost, da začne svoje življenje na novo, da se spremeni, da pusti zadeve, k mu niso ble kul za sabo. in jaz sem naredila točno to. prvega septembra sem skočila v ledeno mrzlo vodo nepozanenega okolja, sledečih par mesecev sem se utapljala, kasneje sem se naučila, da je itak boljša varjanta, da poskusiš splavati. in sem, sedaj plavam. plavam v mojem nepoznanem okolju in ga spreminjam v poznanega. vsak dan odkrijem nov kotiček, vidim nov nasmeh, novega človeka.

odločila sem se, da dam prav vsakemu novo priložnost. da potisnem zamere iz preteklosti v preteklost in jih ne vlečem za seboj. in…ustvarjam si svoj svet. svet, poln stvari mavričnih barv, pozitivizma in ljudi, ki ne fejkajo. v realnem svetu me moti ta…hm.. kultura, ki jo vsiljujejo mediji, najstniki pa jo goltajo… v upanju, da se ob tem skriva neka potrditev in odobravanje. še ena stvar, ki me moti v realnem svetu? ta..usmerjenost k nekemu cilju,ki ga je začrtala družba. vsi hitimo proti temu cilju, nihče si ne vzame časa za dihanje, za opazovanje okolice. in to je po moje naša prfoksa za biologijo hotela, da dojamemo.. da ni treba da prispeš do cilja right away.. in točno po ravni poti.. že res, da tista ravna, osnovna pot obstaja.. samo obstaja pa še miljon bljižnic, daljšanic.. ovinkastih cest, makedamskih, gozdnih. skratka izbira je pestra

za te počitnice smo pri biologiji dobili prou zanimivo domačo nalogo - ugotovit kaj hočmo od lajfa. iiiiin..sem se zamisla. kaj hočem? hočem, da se me bo kdo spominjal in da ko nekoč umrem, da moj pogreb ne bo morbiden, ampak bo fešta. hočem….da ko se bom enkrat uzrla nazaj, na svoje življenje, da bom vesela in ponosna da sem ga živela. hočem pustiti sled in narediti malo spremembo. kako vse to doseči je druga zgodba, ampak one thing i learned this year je.. če si neko stvar dovolj želiš…se pričnejo vsa tvoja dejanja nagibati v smer tvoje velike želje.

in ja, za konec…še stvar, ki sem jo dojela ob pogovoru z Legendo.

You get what you give!

p.s. Dan D zownajo Big Foot Mamo (sorry, had to say it ;*)

…

trenutno počutje:kot slon med porcelanom, ki je potreben tuša in objema

positive part of the day : zadnjič v lajfu sem fazanka,  prvič mi je blo dejansko kul v parku

negative part of the day: zvedla sem, da sem razočarala osebo, ki jo mam resres rada

zaključek: želim si tuša, tople postle in zgladitve sporov.

rada te imam, ti moja deklica iz porcelana.

pivo, cigarete in on.

torej, jaz in kolegica sva v petek skupaj praznovali rojstni dan. (zanemarimo dejstvo, da je moj rojstni dan v resnici decembra ) in….od začetka se mi nekako ni šlo, ampak sem vedela, da mi bo žal, če ne grem. in sem šla. no, smo šle, če sem natančna. z menoj sta bili še zadetisonček in hyperkid (: in blo nam je kul, dokler smo ble skup. potem pa nekje proti večeru smo se ločile in njima je postalo noro bedno, men pa noro lepo. bila sem prijetno nasekana, zato so mi razpoloženju primerno zapasale tudi cigarete. pa sem šla za hiško in si prižgala eno. vdihnila sem, dim mi je napolnil pljuča. ko se puhnila dim in se zazrla proti sinje modremu nebu, sem se počutila zares svobodno. pivo v eni roki, cigareta v drugi. nasmehnila sem se sama sebi, ko sem gledala zeleno listje kako pleše v vetru. pomislila se, kako moram spominjati na wanna be-ja, ki hoče oponašati stereotip najstnika na fešti. pa v resnici ni bilo tako. prav zares sem si želela okusa piva in pihanja v zrak.

in ko sem sedela tam, potopljena globoko v svoje misli, se mi pridruži naš dobri stari hajdi. razkrije mi svoje teorije o tem, kako smo nastali (vesolci so nas vrgli dol ), pogovarjala sva se o reinkarnaciji…. skratka meni je bilo lepo, saj sem se mu nasmejala do solz. medtem je folk prihajal in odhajal. nazadnje se h nama zasidrata še moj on in hyperkido . zvili so si đolo z robo, “uvoženo direkt iz amsterdama!” in ne spomnim se natančno, kdaj sva ostala sama. vem, da sem slonela na njem, on pa me je božal po laseh. naenkrat sem začutila njegove ustnice na mojih. poletela sem visoko v oblake in se nisem spustila dol kar lep čas (: zakaj? ker je bil popoln, četudi se ne bova videla nikoli več…zdaj vsaj vem, da moj tip idealnega fanta obstaja, pa čeprav verjetno ne bo nikoli moj.

všeč mi je bil, ko je filozofiral o smislu življenja, o pomenu glasbe za nas, o tem kako se človek ne more spremeniti v 3eh mesecih ampak za to potrebuje najmanj 2 leti in ker je ubesedil prav vse kar se mi je kdaj podilo po glavi.

tik preden sva se razšla mi je zaželel lep prvi poletni dan. in tako je postal prvi poletni dan moj najljubši. [:

adijo pamet

navadno povprečno jutro. stopim z avtobusa, z glasbo v ušesih.. tokrat sem bila jaz tista, ki je verjetno odobravajoče kimala. stopam, korak za korakom, uživam jutranje sonce in premišljujem v katero pekarno bom danes zavila po zajtrk (jap, spet sm se zaspala in nism mogla doma jest ) odločim se za pekarnico blizu naše šole. vstopim vanjo, pod nosom me prijetno požgečka sladek vonj. čokoladni žepek bom! sem se odločila. torbo zavihtim z rame, iz predalčka vzamem denarnico, prodajalki natrosim drobiž, se ji nasmehnem in odidem . ko hodim po pločniku, premišljujem, kako se je že reklo tisti igri, pri kateri je nekdo igral kraljico in določal število in vrsto korakov, ki jih bodo ostali otroci opravljali, da pridejo do prestola…skozi misli mi švigne nešteto prelepih spominov na čase, ko smo cele dneve preživljali na šolskem igrišču, pletli venčke iz marjetic in plesali na soncu. nasmehnem se še krošnjam dreves, ki se mi priklanjajo na parkirišču. ah, kako je svet lahko lep.

polno potopljena v svoje misli, se sploh ne zavedam, kdaj sem prečkala prehod za pešce. lahkotnih nog pridem do rondoja pred šolo in tam je. dekle, s katero sva preživeli skupaj tri četrt življenja, dekle s katero sva se presmejali, prejokali, skregali, pobotali, objeli in si povedali da se imava neizmerno radi neštetokrat. rada jo imam. na njej mi je bilo vedno najbolj všeč, kako se ni nikoli pretvarjala.. no, do zdaj. ampak, saj se vsi iščemo, ne? oh, zašla sem, nisem hotela spet nakladati o krizi identitete.

torej, sedela je tam, nesrečnega obraza, obkrožena z družbo, kateri ni pomenila nič. pomaham ji, moj korak se ustavi, ko opazim lesk solz v njenih očeh in zaslišim skrhan glas. pove mi, da sta imela s fotrom sranje. pa ne že spet, je globoko v meni zavzdihnilo. noro je bilo! je rekla. tako hudo ni bilo še nikoli, vazo mi je vrgel na roko! pokazala mi je zatečeno roko. moje neprespano telo je spreletel srh. kaj?! kakšno vazo, a je nor? sem nejeverno vprašala. in mi je razložila… stari je prišel “rahlo” pjan v njeno sobo, kjer je imel dvourno seanso dretja nanjo. norel je, kako je zabita in da fizike ne bo itak nikoli naredila,da kako je zavaljena, da kaj ji ni jasno in da naj gre raje v tovarno delat. da… da kako si more vendar najti fanta ob koncu šolskega leta. zadrl se je naj delat preklet plakat in naj ga ne gleda, ko pa je to storila, jo je zgrabil za lase in pošteno zlasal. glej me, ko se pogovarjam s tabo! in potem je pričel riniti vanjo, da kar naj pobegne v varno hišo, naj pove vsem da jo maltretira! in temu stavku je takoj sledilo še vprašanje, a misliš da te slučajno maltretiram?! mislim,bolj ko mi je pripovedovala, bolj je zevala moja čeljust. v prsih me je stisnilo. kako je možno, da je nekdo, ki si nadene tako lep naziv kot je oče taka prekleta svinja?!

prešine me spomin. stala sem pred njeno hišo in gledala skozi steklena vrata balkona. čakala sem jo, da mu pove, da je dobila 2 pri matematiki, svojo prvo 2. mislim, da sva bili v petem razredu. ona mu pove, njegov obraz pordi, na čelu mu izstopi žila, ob kotičkih ust se nabere pena. Vidim njo v solzah in njega kako dvigne roko nad njo. prisoli ji zaušnico. s trmastim pogledom še naprej strmi vanj, solze so ji lile po obrazu. verjetno ga je razjezilo, ker je bila tiho… zato je dvignil stol, in ga vrgel proti njej, h sreči se je odmaknila. takoj zatem je ona pritekla ven in odšle sva k meni. grd spomin, ki sem ga potlačila. temu spominu sledi še en tak z grenkim priokusom. prvi razred; sedeli sva pri njej na postelji, mislim da sva se šele spoznavali. reče mi, da mi ima nekaj za pokazati. izpod postelje je potegnila majhen kovček, v njem je bila njena najljubša majica, hlače, zokni, spodnje hlače, krtačka, zobna pasta….knjiga in baterijska svetilka. ko sem jo vprašala, zakaj ima vse to spravljeno v kovčku, je rekla da ji doma ni lepo in da bo naslednjič, ko bo hudo, pobegnila. grozno. groznogroznogrozno grozno! kako lahko starš zagreši takšen teror nad otrokom? nad sadom svojega telesa, če se izrazim klišejsko? nad njegovo prihodnostjo? ne vem in mi tudi ne bo nikoli jasno. vem pa nekaj, svojega otroka ne bom nikoli tepla. vzgojno ali nevzgojno, klofuta je zame nasilje.

kaj pa njena mami, se sprašuješ? zatiska si oči. zatiska si oči pred tem, da se dogaja nasilje v njeni družini, pred tem, da njen mož pije in še pred marsičem. ta moja nesrečna prijateljica pa ima tudi brata. izjemno pameten poba. preskočil je drugi razred osnovne šole pa še kar je bil umsko daleč pred vsemi in se je zato dolgočasil pri pouku. celo osnovno šolo je bil mega priden, v srednji šoli pa mu je postalo dolgčas. zato se ja pač, tako kot mi vsi, iskal. ko je bil on v naših letih je imel punkersko obdobje.ko je nekega petkovega popoldneva prišel domov pjan, ga ja fotr dobesedno vrgel čez balkon. tako, da brat definitivno ve, česa je sposobna ta rit od človeka. ampak mislim, da ne ve da se isto dogaja tudi njegovi mlajši sestrici.

in največja fora pri tem nasilnem prascu? navzven deluje ljubeč, včasih celo malo pretirano. igra lik prijaznega, mirnega in ljubečega očeta. jaz ga nisem marala že od samega začetka, sedaj vem zakaj ne.

sovražim ga! sovražim ga iz dna srca. sovražim ga zato, ker moji najboljši prijateljici greni leta, ki bi morala biti najlepša nasploh. namesto, da bi uživala svoje večere preživlja v solzah. namesto da bi bila sproščena v družbi, se sprašuje, če je res debela in se obremenjuje s tem da ni privlačna in zabavna, zato išče potrditev v pijači in fantih. in jaz se počutim krivo, ker sem jo zanemarjala zadnje čase. ne vem kako ji naj pomagam, ampak vem da ji moram, ker sama ne bo več dolgo zmogla.

…

včeraj? ni bilo popolno, tega ne bom trdila… je pa bilo lepo. (: ponosna sem nase, da sem pogoltnila svoje nelagodje in ga nadomestila s pozitivizmom. četudi glasba ni bila čisto po mojem okusu, sem vsaj videla, da ne spadam med njih in predvsem, kar je najbolj važno, da dejansko je včasih bolše biti granny, kot pa da se siliš v nekaj.

joooj, ko sem se včeraj nasmejala, seveda globoko v sebi, ker bi bilo zares čudno , če bi se pričela sredi punk koncerta glasno hahljati koliko zgubljene mladine je bilo tam. koliko se jih je hotelo dokazati, da so kul in da so tr00 s tem, da pijejo pivo, ki je zanje 10000x pregrenko smešno jih je bilo opazovati, kako so jim trzale noge v ritmu, ki se ga ni dalo določiti… kako .. kako so nekateri odobravajoče kimali z glavo, spet drugi pa so lenobno sloneli na steni… no, potem je pa potem spet tretja vrsta, nas, ki smo stali v množici, kot nekakšen kup hlodov. ampak vseeno bolje, to kot pa da se grem nek pit-moshing in zgledam za umret smešno (yep, the granny talking : )

no, poanta te objave je, da je bolje kot da se siliš v nekaj kar nisi, pač ostati babica pri 15ih [:

p.s. tole slikco sem dejansko jz posnela…na njej pa pa v bistvu moj najljubši plac v našem malem kraju (:

trapped-in-a-body-of-a-granny syndrome

torej, tipična sončna sobota.. idealni čas za analiziranje svoje osebnosti pred pol ure me je moja supersis povabla, če grem z njo na koncert v kmš, kjer igra njen ful dobr kolega. vse lepo in prav, če se ne bi v tistem trenutku vključila moja kljuvajoča podzavest : “don’t go, nika! there’ll be people! :o” iiin sm takoj pomislila, da verjetno pa res ne bi blo fajn … in sem se ji omahujoče nasmehnila, če ne bi morda raje poklicala kako bivšo sošolko pa je rekla, da nobena ne pozna tega njenega kodrolasega kolega. in potem sm se zamisla.. kaj hudiča men ni jasno?! sestra mi ponuja, da grem na koncert in pred dvema mescema bi ubijala za tako priložnost. ubijala! danes pa samo ravnodušno zavzdihnem in rečem, da nisem prepričana da bi šla. tisti črn oblak o katerem sm govorila objavo ali dve nazaj? no, še zmeraj je tu. -.-

hočem revolucijo, pizda. bedno mi je to životarjenje. prebijam se iz dneva v dan, kot da bi mi bilo ne vem kako hudo. pa v bistvu nimam prav nobenega razloga za to smotano počutje. in ja, to je ta trapped-in-a-body-of-a-granny sindrom. to v bistvu pomeni to, da raje, kot da greš ven… ostaneš doma, v varnem zapredku, kjer ti nihče nič ne more. in grem sama sebi na živce, ker po eni strani konstantno sanjarim o tem, kako lepo bi bilo imeti svojega nekoga, ki bi ga lahko pogrešala… po drugi strani sm pa taka jebena rastlina, da je še ovenel kaktus na moji okenski polici bolj zanimiv.

rabim REVOLUCIJO! nekako se moram nazaj spraviti v stanje, v katerem se bom počutila nazaj kot stara dobra jaz. stanje, v katerem mi bo prav vseeno, če izpadem največji debil, ko zinem nekaj povsem neumestnega ne pa da se namesto tega raje potuhnem. stanje, ko se ne bom sekirala za 5 odvečnih kilogramov, ko se bom dobro počutila v svoji koži in ko se bom lahko smejala, ne da bi ob tem pomislila kako grozne zobe imam in kako se mi ustnica nagnusno zavihne.

torej, z jutrišnjem dnem se bom počasi poskusila postavit nazaj na noge, vdihniti poletn zrak s polnimi pljuči, pospraviti sobo, se obleči v barve, se vreči v visoko travo, ne da bi ob tem razmišljala na žužke in kakce… se naučiti še zadnje vrstice učne snovi za ta teden in priklicati nazaj svojo staro sebe.

Tak! odločla sm se, danes grem na tisti koncert…. in se bom mela lepo, s sis bova imele svoj prvi sistershangingoutevening in bo lepo! in ne bom več bedna, limonasta, driskasta jz. dost je blo. začenjam svojo malo revolucijo!

in desperate need of a change..

torej. včeraj, ko sva sedele s sošolko za savinjo in opazovali mimoidoče, vsakega s svojo zgodbo. več al manj so bili to najstniki, ki so odhajali iz parka..eni pjani, drugi nasmejani.. v glavnem v zraku se je čutil smeh, olajšanje da je petek… ampak pri njej pa tega pa ni bilo… prav čutila sem lahko, kako so jo prevevali občutki nostalgije, žalosti, zavidanja, hrepenenja… in takrat naju je spreletelo. potrebujeva spremembo! nekaj korenitega.

počutim se, kot da je moje življenje tako enolično. rabim nekaj, kar ga bo poživilo… in ne, ne govorim o drogah.. rabim nekaj, da me poživi. rabim nekaj, kar… povzroči tisti občutek lahkosti, neprestanega smeha in svobode. takšni občutki so me prevevali, ko sva šle z mojim Zadetimsončkom špricat zadnjič. super je blo. ugotavljam, da sem spet prišla v fazo, ko se ne počutim dobro v svoji koži. spet zardevam, spet se umikam..spet postajam asocialna. in, o moj bog.. rabim solze! ob teh trenutkih poplave čustev rabim solze. pomagajo mi, pa čeprav sem potem cela zabuhla in rdeča. ampak.. ko se zjočem čutim olajšanje, kot da odplaknem vse kar je bilo hudega v meni.

ne vem kaj mi je, spet je tu… ta črn oblak zmedenostižalostislabihobčutkovinmrtvosti. hočem, da gre stran. hočem vdihniti zrak in se ob tem počutiti počaščeno, ne pa ravnodušno. nočem ne opaziti vseh barv in veselja, ki se riše čez obraze mimoidočih. želim si spet užiti dan. želim si.. gledati sončni vzhod in se ob tem ne smiliti sama sebi, ker sem že tako zgodaj pokonci. želim si dobre kave, želim si smeha, veselja in barv. rabim.. neko motivacijo, nekaj.. kar me bo potisnilo naprej, skozi to dark and twisty mood.

but i, i never felt so much life.

in ne, ne počutim se dobro.

… izgubljenost in iskanje

Mnja, me je kar ene par novic šokiral te dni. Prva je bla, da je neka znanka mogla it na pumpanje želodca, ker je poleg antidepresivov in antibiotikov spila ne vem kolko alkohola. Ja, res je..attention seeker.

Odkar jo jz poznam na vsaki fešti, oziroma pač kjerkol, kjer je folk, k se poskuša met vredi.. naredi sceno. Dobesedno. Nazadnje, ko sva ble skup…se je tok napila, da je eni kolegici pobruhala skor celo bajto. Za bruhanjem je sledila scena, kjer se je spovedla, kak jo ma fotr grdo. Ji govori, da je skurbana,zabita.. da v lajfu ne bo nič iz nje.. dostkarat jo je tud urado.In ja, stari ga pije - ful. Njo je ta njegov odnos ful prizadeu. In tak se je začela rezat.. in se je rezala… dokler je ni neka dobra kolegica h seb spravla in je dečva nehala. In mi je blo ful hudo zanjo, res mi je blo.. no pa saj mi je še. Ne morm rečt, da mi je zdaj pa vseeno. No, da nadaljujem… naslednja scena, k sm jo z njo dožvela je bla, da se ga je napila na koncertu Pankrtov… je šla na oder..se neki slačla tam in kušvala kitarista. No, mislim, da en teden po tem koncertu.. se je pa zgodila še ta tazadna, res grozna scena. No, tokrat me (na srečo) ni blo zraven.. bil je petek pred počitncami.. in pač folk veselo v parka. Vse lepo in prav, dokler se ta pamet od ženske ni šla napit. Ne morem dojet, kak ji je lahko družba sploh dovolila, da kej takega naredi, ker so vsi vedl, da jemlje antibiotike.. ene par jih je vedlo pa tud za antidepresive. V glavnem..ona je pila in pila..in na enkrat se je začela dušit, iz ust ji je šla pena.. v glavnem pomoje je moglo bit obupno grozno. No, šla je na pumpanje želodca. V bolnici so ji odkril, da je anoreksična in močno podhranjena, kar ji človek nikol ne bi reko, ker je pač športnica in ne vem..verjetno zarad mišic ne zgleda shirano. No, zdej pa v zgodbo vstopi še njena (za moje pojme) res bolna kolegica. Ta kolegica, je dost močna, ogabno razvajena in še večja attention seeker kot ta. Torej, opazila sem, da ta tadruga vse ponavlja za taprvo. Ko se je začela dečva number 1 rezat, se je začela še tadruga…se ga gre taprva na mrtvo napit.. in se je šla še tadruga.No, ta, tadruga, je v torek…  zeksala liter ruma.. z 1dcl coca-cole (spet govorim po pričanju ostalih, ker me ob družbi takih ljudi mine do življenja.) V bistvu ji sploh ni blo tok hudo, pomoje se je dost narejala. No, kakorkoli..padla je po tleh.. in to na obraz. Najprej se je z njo trudila samo moja zlo dobra prjatlca.. prosi folk okol za pomoč, če ji jo lah kdo pomaga odnest do zdravstvenega doma pa so vsi samo zamomljali v odgovor in se obrnili proč. In kot sem omenla je da dečva dost težka.. in se je kr naprej po tleh metala, je moja kolegica ni mogla večt nosit in se je res bala zanjo, ko se je po tleh prevrnala je pač poklicala rešilce. Pridejo rešilci se od nekot čudežno pojavi ves folk, k je prej obračo hrbet, potegnejo mobitele na plano in začnejo snemat. Sedaj je posnetek na youtube-u. In ta smešn del je, da se njej, k se ga je nasekala… skor fajn zdi, ker je postala slavna. Mislim obup, kaj bi človek vse naredo, da se vključi. Res me ima, da bi jo spravla do šolske psihologinje(ki je baje res legenda) .Samo morm najt način..da bi psihologinja prišla do nje.. ker nočem s tem imeti prav nobenega opravka s tem razvajenim otročetom.

No ja, najbolj žalosten del današnjega dne pa je bil, ko sem vidla bivšega sošolca, k je biu tok bogi, da mi je šlo skor na jok. Zvedla sem, da je začeu redno jemat travo in speed. Vidla sm ga na avtobusu. Komaj me je prepoznal. Ga pozdravim in opazim kako mu oko trza. Vprašam, če je v redu..izusti tak..negotov ja, se kislo nasmehne in odide dalje. Res mi je hudo zanj. Včasih sva bila najboljša prijatelja in sva vedela vse drug o drugemu. Imela sva res tisto pravo prijateljstvo. Pogrešam ga, takoo zelo.. res bi mu rada pomagala. Pa sva se tako oddaljila,da preprosto ne vem, kako navezati stik.

Upam, da vsi kmalu pridejo h pameti in da se kmalu najdejo. Saj vem, to je faza skozi katero gre vsak. Jaz, sem jo recimo prešla nekje v prvih šestih mesecih. Ni bila zabavna, nisem se še čisto našla. Vem pa vsaj kaj nočem bit nikoli. Dekle, ki se napije tako, da se ne more več obladovati, dekle na katerega gledajo s posmehljivo-zaničevalnim pogledom, ko obnemoglo zaspi v svoji bruhici.

Mnja, sem se olajšala.. zdaj se grem pa zgodovino učit.

informatika?!

mislim, resno… ob dnevih, ko se morm učit kej tok brezveznega kot je naprimer infromatika, al pa njena kolegica matematika… se sprašujem ka sm jz komu kdaj naredla, da si to zaslužim? -.- res, kej bolj brezveznega od tega, da prfoksa od mene zahteva definicijo informacije, oziroma podatka si težko zamislim.. al pa da dokažem zaka koren z dve ni ulomek? ja ni, pizda ka ti čem rečt. bwah, kok mi ni.. res mi ni, ne da se mi, nimam več nobene volje.. no, sej je po pravic povedan nikol nism mela neki velik…ampak zdej grem praktično v minus res ne vem, v čem bom profitirala, če se naučim definicijo podatka, informacije, kodiranja podatkov itd. raj me nej nauči powerpoint uporabljat, al pa excell.. neki kar bom enkrat kdaj dejansko rabla. no, ko smo glih pr šoli… kak prhjen prfoks te sili,da ponavljaš veso v zgibu, dokler ne dosežeš slovenskega povprečja? o.O mislim pač ne mooorm, kaj.. če zdržim 20 sekund pa je men to dovolj se nej pač vpiše v tist jebeni športno vzgojni karton. zaka sploh mormo opravlat ta testiranja? počutim se ko en freaking poskusni zajc al pa neki. Sploh pa ta zadeva z objektivnim ocenjevanje v srednji šoli se mi zdi ful svinjska. ni fer, res ne. so ljudje, k so športniki in so ljudje, ki niso. to je to, ne vem ka zveru ni jasn in zaka hoče ponavlat zgodovino, za kar ni absolutno nobene potrebe? mislim, je že moja mama mela športno za oceno, so poštekal da to ni kul in so uvedl tist U, ZU in MU. in zaka more ta kreten, k nima treh čistih o šolstvu bit minister in odločat o zadevah s političnega stališča ter ignorirat mnenja pedagogov, k za razliko od njega dejansko vejo, o čem se grejo zadeve. aaaaaaah.. poprat se nej grejo vsi skup.. politiki  pa sploh -.-

No, pojnt današnjega bluzenja je, da bi mogl met namest informatike računalništvo, pa da  telovadba, glasba in likovna umetnost ne bi ble za oceno… pa da bi tega degena od Zvera že končn enkrat skenslal.

Fuj.