In, over my head.

A veš tista skrajnost obupa, ko ti gre že itak vse narobe in potem padeš po spolzkem snegu v eno plundrasto lužo in te popade tak naval čustev, da se ti sploh ne da vstati iz tiste neumne luže in bi kar ostal tam, čofotal in se jokal? No, to sem jaz 

Konstantno se mi ponavljajo sanje, kako sem stara 3 leta in zrem v morje, kar naenkrat potegne močna burja in telebnem noter, seveda še ne znam plavati in vedno se zbudim tik preden mi zmanjka sape. In sem presrana do kosti, počutim se nemočno in skos se me drži potreba po joku, ki ga očitno ni nikoli dovolj. Sploh ne znam povedati, kako zelo sem naveličana občutka, da nimam nikakršne kontrole. Ker v določenih situacijah pa sva na ti s kontrolo in nama je lepo. In jo hočem nazaj.

In to je to, kar se basically dogaja z menoj zadnje čase. Čustva, kava in šola.  Vsaj bolečina je prišla, ki dokazuje da sem še živa, vsaj otopela nisem..right? Always look on the bright side of life? Monthy Python? Rada bi imela čas  Monthya, čas za filozofijo, čas za sociologijo, čas za vse, čas zase. Ampak bo že moralo počakati, zdaj me čaka popravljanje napak. And what a fun job that is!

AMPAK!

Jesen…

Jesenska jutra, vonj po razkroju, megla.
Mood swings, mellow songs.
Solze, pomanjkanje spanca, apatičnost.
Jutranji godrnjavi glas, cigareta.
Kava, številke, smeh.
Preveč stvari, za katere bi morala poskrbeti in vem, da mi ne bo uspelo, a vseeno poskušam.
Znerviranost, želja po bolečini, želja po objemu, želja po poljubu, želja po metuljčkih. Želja..

Nelagodje.

Summertime

Ko sediš na balkonu, zreš v sončni zahod in poslušaš Summertime v Ellini izvedbi.

Dih in bitje srca se umirita, glavo preplavi nešteto spominov..

Rebound completed :)

“Pizda stari, to je to!” reče in vrže glavo zadovoljno vznak. Jaz sem en velik sucer na poletje, res.

Kot se mi je dozdevalo je bil ta teden res en rebound teden in na trenutke bi si želela, da bi trajal še malo dlje. A veš tisto, ko iz čistga dolgčasa, v stanju rahle omamljenosti v fori pokličeš nekoga, če bi šel na morje ob 12ih zvečer in je on za akcijo iz prve? Tisto, k se voziš bo avtocesti in tisto, ko se ustaviš na bencinski in vidiš Poljaka kako dela nek funky chicken dance okrog avta in te skoraj kap od smeha? Pa potem, ko se vržeš v vodo in te kar naenkrat prevzame občutek blaženosti in se zazreš v zvezdnato nebo in si misliš “Mami bi me ubila iz prve, če bi vedla kje se nahajam. Awesome!” ko gledaš sončni vzhod z avtoceste in se na radiu že tretjič vrti isti cd, a je še vedno zakon? In potem naslednji dan, ko čisto randomly po treh urah spanja pridejo po tebe kolegice in se odpelješ na nek vikend med folk, ki ga ne poznaš a v trenutku ko jih vidiš veš, da ti ne bo hudega in da te čaka nora noč.. in potem še trije dnevi spanja na lastnem balkonu, na kavču ki si ga na balkon spravil skozi okno svoje sobe v krčih smeha. In vse te pijanke na balkonu. Ves ta smeh. Vsa ta otopelost. I’m so loving it. I’m blaming summer.

Skratka vsem prišlekom, ki ste naredl tale tedn tak zakon.. hvala. In ne pozabit, da vas mam rada

Evo pa bomo poknal ene Dire Straitse za moje wild best friends. Zakaj? Ker pač lahko

Ko imaš vse, a nekaj manjka..

Ko imaš vse, a nekaj manjka.. je stavek, ki me ta trenutek najbolj opiše. Imam vse. Imam folk, streho nad glavo, zakon familijo, zakon doživetja za mano, zakon doživetja pred mano, a nekaj manjka. Manjka tisto, da bi lahko udaril z roko po mizi, zadovoljno vrgel glavo vznak in rekel:”Pizda, to je to!”

Manjka samozavest, manjka dvojina, manjka globina. Mogoče je problem v tem, da je vsega preveč? Ko napolniš baterije po napornih zadnjih mesecih, ko daš za sabo prve vdihe in otipe svobode, ko ti ne preostane skoraj nič več po čemer bi lahko hrepenel… se vedno najde ena majhna vrzel skozi kateri slej kot prej pride ta bedni občutek, ki te vrže v “mellow” stanje. Možno, da je to tečna najstnica, ki vpije iz mene.. kdorkoli je, make it stop. Ker je neumno. Ker se utapljam v lastnih mislih, ki mi niso všeč. Ne najdem stika s tistim delom sebe, ki ga imam rada. Tisti del, ki rad bere, gleda ljudi, se smeje od srca in se ne obremenjuje za brez veze. Kam se je skril?

Mogoče bom ta teden samote v hiši uporabila za en rebound. Kakorkoli že, enkrat bo konec te neumne deževne fronte, mogoče poskusim srečo takrat.

Vsako leto spomladi, približno isti čas, me prične spreletavati en in ist občutek. Kot, da je z zimo odšel tudi moj ščit in postanem občutljiva prav na vsako malenkost…

Vsako leto takle čas popolnoma izgubim tla pod nogami. In vsakič, ko jih, se počutim kot da padam iz klifa in v obupu se oprijemam vsake vejice in vsaka vejica, ki se je oprimem se zlomi in pada z mano proti dnu. Dno. Vem, za vsakim vrhom je potrebno dno, da se vzpostavi ravnovesje in načeloma mi od časa do časa paše pasti. Rada padam zgolj zato, ker obožujem tisti nori občutek pobiranja. Ampak zdajle tajming za padanje žal sploh ni pravi, ker ni nikakršnega časa za pobiranje in celjenje ran.

Kako je možno, da nekatere stvari, kljub temu da veš da so pristone in da bo tako tudi ostalo, še vedno tako zelo bolijo? Zakaj imam vedno znova občutek, da me v vsakem odnosu slej kot prej doleti vloga slona, ki obožuje porcelan, a ga vedno ko se mu približa polomi? Je krivda slonova, ker je ogromen in neroden? Ali je krivda morda porcelanova, ker je tako prekleto krhek? Je sploh smiselno valiti krivdo na koga? Saj sta konec koncev le slon in porcelan. Porcelan, ustvarjen za občudovanje in slon, ustvarjen da občuduje. Seems like a never ending story…tole lomlenje porcelana in bolečina slona ob lomljenju porcelana. Je morda bolje, da se slon umakne in ga občuduje le od daleč? But where’s the fun in that?

…

In potem skozi odprto okno zapihlja spomladanski piš, ki s seboj prinaša vonj po poletju in streznitev. In slon in porcelan nista več slon in porcelan, temveč zgolj klišejska prispodoba za dve občutljivi človeški bitji.

In potem pride deževje
in osveži listje in drevje,
kot že mnogokrat prej.

In potem pride veselje
in razžari misli in želje,
kot že tisočkrat prej.

In spet odletim v sončen dan …
moje misli kot svila in lan.

Proti toku in proti vetru
človek gre vse dni;
reka teče kot moja kri: nazaj.
Proti toku in proti vetru
vsak se sam bori;
reka teče kot moja kri.

In potem pride milina
in ublaži robove spomina,
kot že mnogokrat prej.

In potem pride deževje
in osveži listje in drevje,
kot že tisočkrat prej

In spet odletim v sončen dan …
moje misli kot svila in lan.

Gal Gjurin feat. Severa Gjurin in Vlado Kreslin - Svila in lan

? & .

Razmerja.

V čem je dejansko poanta? V tem da potešiš strah, da ne končaš sam? Da te osreči? Smo res tako sprogramirani, da mislimo, da smo lahko srečni le, če smo v zvezi?  What’s wrong with being alone? Zakaj ne biti zadovoljen že z drugo obliko ljubezni, takšno ki jo dobivaš od ljudi okoli sebe, torej prijateljev? Morajo biti stvari res fizične, da štejejo?

Poroka.
Kaj sploh je to? Papir in kovina? Obljuba in opomnik samemu sebi? Ali je poroka potemtakem sploh dejanje čiste ljubezni?

Od kod to razmišljanje? Zadnje čase mi je normalno funkcioniranje ovirala želja po zvezi. Možno, da jo je sprožilo izkazovanje naklonjenosti določene osebe, mogoče tli (in bo še tlela)  nekje globoko v meni, ker sem pač nepoboljšljiv romantik in tipičen Slovenec, ker pač ne prenašam dobro, ko gledam ljudi okoli sebe kako zelo srečnejši so od mene. Lame, vem. :D  Ampak..po parih dneh jemanja časa zase sem ugotovila, da mogoče  pač še nisem pripravljena se ustavit, zresnit in se odpovedat vse dobrim stvarem, ki jih ima samski človek. Konec koncev, zakaj bi se pa mogla? I kinda am happy with how things are at the moment.(:

Večina srečno zaljubljenih pravi, da te ljubezen najde, ko najmanj pričakuješ… fine, i’ll wait.  Imam čas.

Gledališče

Gledališče.
Pričakovanje.
Hiša Bernarde Alba.
Šok.
Otopelost.
Cigareta in še dve.
Dež.
Pot do našega drugega doma.
Streznitev.

Očaranost.

Breathe!

Anna Nalick - Breathe (2 AM)

2 AM and she calls me ’cause I’m still awake,
“Can you help me unravel my latest mistake?,
I don’t love him. Winter just wasn’t my season”

Ne, res ni moj letni čas.. ne maram je, ker BOLI.

Yeah we walk through the doors, so accusing their eyes
Like they have any right at all to criticize,
Hypocrites. You’re all here for the very same reason

Nesmiselno  se je pretvarjati,da smo si kaj drugačni. Konec koncev smo si že v osnovi zelo podobni, smo ljudje iz mesa in krvi. In ko razstaviš človeka del za delom, ugotoviš, da ni prav nič drugačen od tebe.

‘Cause you can’t jump the track, we’re like cars on a cable
And life’s like an hourglass, glued to the table
No one can find the rewind button, girl.
So cradle your head in your hands
And breathe… just breathe,
Oh breathe, just breathe

Ko za vso to slabo voljo pride trenutek streznitve. Ko ti je jasno, da je treba večkrat na stvar gledati iz različnih zornih kotov in se včasih prepustiti toku življenja, ko ugotoviš, da se splača razmišlajti kot otrok, outside the box. Zadihaj. Užij dan, nikoli ne veš kdaj bo tvoj zadnji.

May he turned 21 on the base at Fort Bliss
“Just a day” he said down to the flask in his fist,
“Ain’t been sober, since maybe October of last year.”
Here in town you can tell he’s been down for a while,
But, my God, it’s so beautiful when the boy smiles,
Wanna hold him. Maybe I’ll just sing about it.

Ko herepeniš po nekom, ko si želiš zakorakati v njegovo življenje, a te nekaj ustavlja.

Cause you can’t jump the track, we’re like cars on a cable,
And life’s like an hourglass, glued to the table.
No one can find the rewind button, boys,
So cradle your head in your hands,
And breathe… just breathe,
Oh breathe, just breathe

There’s a light at each end of this tunnel,

Nič ni tako črno, kot se zdi na prvi pogled. NIČ!

You shout ’cause you’re just as far in as you’ll ever be out
And these mistakes you’ve made, you’ll just make them again
If you only try turning around.

2 AM and I’m still awake, writing a song
If I get it all down on paper, it’s no longer inside of me,
Threatening the life it belongs to
And I feel like I’m naked in front of the crowd
Cause these words are my diary, screaming out loud
And I know that you’ll use them, however you want to

But you can’t jump the track, we’re like cars on a cable,
And life’s like an hourglass, glued to the table
No one can find the rewind button now
Sing it if you understand.
and breathe, just breathe
woah breathe, just breathe,
Oh breathe, just breathe,
Oh breathe, just breathe.

Tvoj dan :)

Ja, vsak ga ima…vsaj enkrat na leto.

Jaz, osebno, si lastim 22. december. Dan je bil neizmerno čaroben in ne vem, če je temu krivo to, da sem vedela, da danes pač je tisti dan, ki je namenjen meni in še parim srečnim smrtinkom, ali je pač bila energija dneva nasplošno tako dobra.. ne vem. Skratka hvala vsem,ki so naredli ta dan še bolj čaroben.

Love you all.