Vsako leto spomladi, približno isti čas, me prične spreletavati en in ist občutek. Kot, da je z zimo odšel tudi moj ščit in postanem občutljiva prav na vsako malenkost…

Vsako leto takle čas popolnoma izgubim tla pod nogami. In vsakič, ko jih, se počutim kot da padam iz klifa in v obupu se oprijemam vsake vejice in vsaka vejica, ki se je oprimem se zlomi in pada z mano proti dnu. Dno. Vem, za vsakim vrhom je potrebno dno, da se vzpostavi ravnovesje in načeloma mi od časa do časa paše pasti. Rada padam zgolj zato, ker obožujem tisti nori občutek pobiranja. Ampak zdajle tajming za padanje žal sploh ni pravi, ker ni nikakršnega časa za pobiranje in celjenje ran.

Kako je možno, da nekatere stvari, kljub temu da veš da so pristone in da bo tako tudi ostalo, še vedno tako zelo bolijo? Zakaj imam vedno znova občutek, da me v vsakem odnosu slej kot prej doleti vloga slona, ki obožuje porcelan, a ga vedno ko se mu približa polomi? Je krivda slonova, ker je ogromen in neroden? Ali je krivda morda porcelanova, ker je tako prekleto krhek? Je sploh smiselno valiti krivdo na koga? Saj sta konec koncev le slon in porcelan. Porcelan, ustvarjen za občudovanje in slon, ustvarjen da občuduje. Seems like a never ending story…tole lomlenje porcelana in bolečina slona ob lomljenju porcelana. Je morda bolje, da se slon umakne in ga občuduje le od daleč? But where’s the fun in that?

…

In potem skozi odprto okno zapihlja spomladanski piš, ki s seboj prinaša vonj po poletju in streznitev. In slon in porcelan nista več slon in porcelan, temveč zgolj klišejska prispodoba za dve občutljivi človeški bitji.

In potem pride deževje
in osveži listje in drevje,
kot že mnogokrat prej.

In potem pride veselje
in razžari misli in želje,
kot že tisočkrat prej.

In spet odletim v sončen dan …
moje misli kot svila in lan.

Proti toku in proti vetru
človek gre vse dni;
reka teče kot moja kri: nazaj.
Proti toku in proti vetru
vsak se sam bori;
reka teče kot moja kri.

In potem pride milina
in ublaži robove spomina,
kot že mnogokrat prej.

In potem pride deževje
in osveži listje in drevje,
kot že tisočkrat prej

In spet odletim v sončen dan …
moje misli kot svila in lan.

Gal Gjurin feat. Severa Gjurin in Vlado Kreslin - Svila in lan

? & .

Razmerja.

V čem je dejansko poanta? V tem da potešiš strah, da ne končaš sam? Da te osreči? Smo res tako sprogramirani, da mislimo, da smo lahko srečni le, če smo v zvezi?  What’s wrong with being alone? Zakaj ne biti zadovoljen že z drugo obliko ljubezni, takšno ki jo dobivaš od ljudi okoli sebe, torej prijateljev? Morajo biti stvari res fizične, da štejejo?

Poroka.
Kaj sploh je to? Papir in kovina? Obljuba in opomnik samemu sebi? Ali je poroka potemtakem sploh dejanje čiste ljubezni?

Od kod to razmišljanje? Zadnje čase mi je normalno funkcioniranje ovirala želja po zvezi. Možno, da jo je sprožilo izkazovanje naklonjenosti določene osebe, mogoče tli (in bo še tlela)  nekje globoko v meni, ker sem pač nepoboljšljiv romantik in tipičen Slovenec, ker pač ne prenašam dobro, ko gledam ljudi okoli sebe kako zelo srečnejši so od mene. Lame, vem. :D  Ampak..po parih dneh jemanja časa zase sem ugotovila, da mogoče  pač še nisem pripravljena se ustavit, zresnit in se odpovedat vse dobrim stvarem, ki jih ima samski človek. Konec koncev, zakaj bi se pa mogla? I kinda am happy with how things are at the moment.(:

Večina srečno zaljubljenih pravi, da te ljubezen najde, ko najmanj pričakuješ… fine, i’ll wait.  Imam čas.

Gledališče

Gledališče.
Pričakovanje.
Hiša Bernarde Alba.
Šok.
Otopelost.
Cigareta in še dve.
Dež.
Pot do našega drugega doma.
Streznitev.

Očaranost.

Breathe!

Anna Nalick - Breathe (2 AM)

2 AM and she calls me ’cause I’m still awake,
“Can you help me unravel my latest mistake?,
I don’t love him. Winter just wasn’t my season”

Ne, res ni moj letni čas.. ne maram je, ker BOLI.

Yeah we walk through the doors, so accusing their eyes
Like they have any right at all to criticize,
Hypocrites. You’re all here for the very same reason

Nesmiselno  se je pretvarjati,da smo si kaj drugačni. Konec koncev smo si že v osnovi zelo podobni, smo ljudje iz mesa in krvi. In ko razstaviš človeka del za delom, ugotoviš, da ni prav nič drugačen od tebe.

‘Cause you can’t jump the track, we’re like cars on a cable
And life’s like an hourglass, glued to the table
No one can find the rewind button, girl.
So cradle your head in your hands
And breathe… just breathe,
Oh breathe, just breathe

Ko za vso to slabo voljo pride trenutek streznitve. Ko ti je jasno, da je treba večkrat na stvar gledati iz različnih zornih kotov in se včasih prepustiti toku življenja, ko ugotoviš, da se splača razmišlajti kot otrok, outside the box. Zadihaj. Užij dan, nikoli ne veš kdaj bo tvoj zadnji.

May he turned 21 on the base at Fort Bliss
“Just a day” he said down to the flask in his fist,
“Ain’t been sober, since maybe October of last year.”
Here in town you can tell he’s been down for a while,
But, my God, it’s so beautiful when the boy smiles,
Wanna hold him. Maybe I’ll just sing about it.

Ko herepeniš po nekom, ko si želiš zakorakati v njegovo življenje, a te nekaj ustavlja.

Cause you can’t jump the track, we’re like cars on a cable,
And life’s like an hourglass, glued to the table.
No one can find the rewind button, boys,
So cradle your head in your hands,
And breathe… just breathe,
Oh breathe, just breathe

There’s a light at each end of this tunnel,

Nič ni tako črno, kot se zdi na prvi pogled. NIČ!

You shout ’cause you’re just as far in as you’ll ever be out
And these mistakes you’ve made, you’ll just make them again
If you only try turning around.

2 AM and I’m still awake, writing a song
If I get it all down on paper, it’s no longer inside of me,
Threatening the life it belongs to
And I feel like I’m naked in front of the crowd
Cause these words are my diary, screaming out loud
And I know that you’ll use them, however you want to

But you can’t jump the track, we’re like cars on a cable,
And life’s like an hourglass, glued to the table
No one can find the rewind button now
Sing it if you understand.
and breathe, just breathe
woah breathe, just breathe,
Oh breathe, just breathe,
Oh breathe, just breathe.

Tvoj dan :)

Ja, vsak ga ima…vsaj enkrat na leto.

Jaz, osebno, si lastim 22. december. Dan je bil neizmerno čaroben in ne vem, če je temu krivo to, da sem vedela, da danes pač je tisti dan, ki je namenjen meni in še parim srečnim smrtinkom, ali je pač bila energija dneva nasplošno tako dobra.. ne vem. Skratka hvala vsem,ki so naredli ta dan še bolj čaroben.

Love you all,

Nika

Go sadness?

Torej…sm razmišljala ne… (ja, vem fascinantno ) Z Zadetimsončkom v TKU že kar nekaj časa opazujeva enga tipa, ki je navzven tak čisti pozitivc… že na daleč se dostikrat sliši samo njegov poskočen rezgetajoč smeh. Čist car. Nakar sm ugotovila, da pač ga poznam preko pripovedovanj mojih doma. In njegova zgodba je daleč od čiste sreče in veselja. In pol sva študirali, kak mu uspe, da vse to skrije in je še vedno večino časa ceu sijoč? Kaj počne, da se znebi vse negative? Ali vse te probleme potisne v podzavest, ali se z njimi spoprijema na samem? Če že na samem, zakaj na samem? Zakaj ne z družbo? Kako dolgo bo zdržal s to igro “pozitiva right on!” ?

In pol grem v sobo, se vležem v posteljo s svojo rolico papirja, ki nadomešča robčke ter primem v roko mojega Murakamija in njegov Norveški gozd, ki se na nek način povezuje z zgornjo temo. V bistvu govori o trenutku ko pridejo vse te podzavestne tegobe na dan in te zjebejo takrat, k najmanj pričakuješ. In pol spet vprašanje.. kako se ločujejo problemi na tiste, k odjadrajo v podzavest in na tiste, ki pač ne vem..jih zavestno razrešiš? Ali tudi ti, ki jih domnevno razrešiš ostanejo nekje v podzavesti, ampak ne pridejo na dan istočasno z onimi tadrugimi? Al se pač dejansko  zgubijo nekje along the way?

V večini primerov sem človek, ki živi za moment. In tudi počutje izražam glede na moment, nisem v celoti pozitivna, niti v celoti negativna. Sem dnevu primerna. No, kar sem hotla povedati je.. da mislim, da je izražanje čustev pomembno. Če ti je za kričati, kriči (seveda v mejah normale ) če se ti je za smejat se smej.. če se ti joče se joči, če se počutiš otročje ali zrelo pa bodi otročji ali zrel. Pojnt je,da od zadrževanja čustev ne pride nič dobrega.

No ja, jz in moj pms se greva zdej učit, vi pa bodite v cvetju in čustvujte! (:

So takšni dnevi, ko vse DOBI smisel. Ko se uzreš na vse slabovoljno obarvane dni, se nasmehneš in hitiš novim dogodivščinam nasproti.

Torej… sodelujem pri eni fini zadevci, katere premiera, v gledališču, je potekala v petek. Zadevo smo odšpilal v nulo, dvorana nam je vstala in feeling je biu prou najlepšejši! Komaj smo se spravli iz kostumov, že smo bili na banketu, obvezno vsak s svojim kozarcem vina in kanapejčkom v roki, se objemali in si čestitali vse povprek. Ja, vem ja..it kinda makes u feel all warm and fuzzy inside. Okupirali smo balkon, kjer je šla cigareta za cigareto, kozarec za kozarcem, dežna kaplja za dežno kapljo, folk za folkom… no, se ne bom prehitevala.

Pride moj Zadetisonček do mene, če skočim z njo po…neki? v garderobo. Čisto mimogrede vržem uč v dvorano, kjer smo malo prej še razturavali in poželi stoječe ovacije (ja, vem ja..fancy word :D) in sem ozrla Legendo in Hipi. Prou čizt nor prizor, rdeča zavesa, prazen oder in v prvi vrsti zagledam dve glavi in dva kozarca vina v zraku. Pustila sem, da moj Sonček sam odtava naprej in vstopila v (skoraj) prazno dvorano. Prišla sem in ravno naletela na odlomek recitacije Legendine pesmi, ki je govorila o tem kako smo ljudje kot ptice in o strahu pred mokrim perjem in potencialnim padcem. Nisem si mogla pomagat ampak sem obstala z odprtimi usti. Skozi glavo mi švigne misel : “To je to, pizda!” in je odrecitirala še eno svojih del..pa še eno… pa še eno.. debata je počasi tekla in jaz sem neizmerno uživala v pogovoru in družbi. Prav ugotovila sem, kaj sem pogrešala… te globje debate, to proučevanje folka in deljenje svojega mnenja z ostalimi.. ta feeling, ko prideš nekam kjer si verjetno sploh nisi tako blizu, kot z ostalimi ampak sploh ni nič neprijetno, ampak preprosto padeš noter. Skratka, kje sem ostala? Aha, pesmi. Res so ble dobre in lahko mirne duše rečem, da (kolikor ga poznam) konkurirajo Ihanu. Nekaj časa smo obsedele v čisti tišini, iz zgornjih prostorov gledališča je odmevalo veselo prepevanje in živahno žlobudranje. Kar naenkrat se Legendi porodi misel, da bi naredle res neki prepovedanga… in tako nam je zvila cigarete iz njenega Golden Virginia tobaka. V tem trenutku mislim, da smo že bile 4. (Jap, naš Zadetisonček nas je našo. :D) In smo kadile, zopet v tišini, potem v tipičnem najstniškem hehetu. Zaužit alkohol je počasi pričel učinkovati in smo se spokale na oder, pred rdečo zaveso, nastopat prazni dvorani. Vsako tolko časa je med vrata pokukala kakšna radovedna glava, požugala s prstom , češ : ” Ja v gledališču se pa ja ne kadi..” Me smo se pa samo nasmejale in pele naprej “…. Freedom’s just another word for nothing left to lose….” Mislim, da je bil to eden izmed srečnejših trenutkov v mojem življenju. Počasi so v dvorano pričeli kapljati ljudje, kvartet na odru se je pričel širiti in potem je prišla še naša najboljšejša Fotrografka, s katero sva si nakoncu obljubile, da pa res morava se enkrat spravit na tole že dolgo obljubljajočo se kavo in bova šle! ( A ne? :*) Vmes sem bila krščena za plemkinjo in to z berglo od nekoga… skratka biu nas je res en sam smehsmehsmeh in mi je pasalo in sem si napolnila baterije.

Potem nas je naj gospod Profesor vljudno naprosil, če se lahko prestavimo v Cantante, kjer se je dekadenca le še stopnjevala.

Skratka tole si pišem v opomnik za vse tiste dni, ko mi ne bo čisto jasno v čem je smisel vsega tega.. in ali se res splača sanjariti.

And guess what? It does!

So pač ti dnevi, ko vse izgubi smisel
Roke so težke in težka je misel
In kot da vse si že videl
In več ne nasedaš
Poslal bi vse nekam, a raje gledaš

In vidiš ljudi kako hitijo
In kot v sanjah počasni se zdijo
A tvoja krila v pesmi jutra
Dajo smisel vračajo nazaj
…
So pač ti dnevi, ko traja dokler traja
Brez horoskopa je dan brez značaja
Ti dihaš življenje usta na usta
ker ni potrebe pozabljaš na čustva

In slišiš ljudi kako kričijo
In kot v sanjah tihi se zdijo
A tvoja krila v pesmi jutra
Dajo smisel vračajo nazaj

… so rekli Dan D in Polona Kasal. Spet sem tam. Niham med srečo in vegetacijo. Sem in nisem. Spet postajam razdražljiva, spet postajam .. ne vem… občutljiva na dotike, na besede. In potem si vzamem čas zase. In se vsedem na streho in kadim. In vizualiziram občutke, ki so me obhajali, ko smo poleti sedele tam… in so se vse skrbi zdele tako neverjetno oddaljene,vse življenjske zagonetke pa tako preprosto rešljive.Zdaj je tu realnost, na katero še nisem pripravljena. Še malo bi živela v varnem zapredku poletnih sanj….

ozrem se v nebo…na mp3-ju je iznenada pesem, ob kateri me še vedno spreleti srh. Pred očmi mi šviga nešteto prizorov, ki smo jih doživeli ob tej pesmi. In zvezde pričnejo svetiti prijazneje, zunaj je topleje, lajež sosedovega psa ni več tako nadležen… še enkrat se ozrem proti nebu, potegnem en konkreten dim in si rečem: “it’ll pass… like it always does”

Kdo si?

yep, i’m still alive … trenutno sedim za pisalno mizo ter se utapljam v brezdelju. moje čute razvaja vonj po starih knjigah in pogled na raznolike platnice knjig… skozi napol priprto okno, se v našo staro knjižnico, oblečeno v pločevino, prikrade hladen vetrič in mi za dobro minutko sproži val neizmernega ugodja. super je, tole moje prvo počitniško delo, ta moj prvi uradni teden na prvem delovnem mestu… *sledi globok zavzdih* počutim se norofejst samostojno, kar posledično s seboj prinese še občutek svobode in je fajn. prav z lahkoto bi se navadila na tole (: skratka… h mojemu delu spada tudi zlaganje knjig, kar je za takega firbca, kot sm jz neizmerno zabavno delo, ker čisto vsako odprem in preletim… no, in tako sem predkratkim odkrila eno mega dobro knjigo na filozofski polici v njej se je nahajal citat, ob katerem sem se zamislila.

Gre pa takole:

Ne zanima me, s čim se preživljaš.

Hočem vedeti, po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati o izpolnitvi svojega srčnega hrepenenja.

Ne zanima me, koliko si star.

Hočem vedeti, ali boš tvegal, da te bodo imeli za norega na ljubezen, sanje na pustolovščino, ki se ji pravi biti živ.

Ne zanima me, kateri planeti so v kvadratu s tvojo luno. Hočem vedeti, ali si se dotaknil središča svoje bolesti ali so te doživetja izdajstva odprla ali si postal stisnjen in zaprt iz strahu pred novim trpljenjem.

Hočem vedeti, ali se znaš družiti z bolečino, mojo ali tvojo lastno, ne da bi jo želel skriti, ublažiti ali odpraviti.

Hočem vedeti, ali znaš živeti z radostjo, mojo ali tvojo lastno; ali znaš razposajeno plesati in dovoliti, da te zanos preplavi do konic prstov na rokah in nogah, ne da bi naju opominjal, da morava biti previdna, realistična, ali da se morava zavedati omejenosti človeškega bivanja.

Ne zanima me, ali je zgodba, ki mi jo pripoveduješ resnična.

Hočem vedeti, ali si sposoben nekoga razočarati, da bi ostal zvest sebi; ali znaš prenesti, da si obtožen izdajstva, ali si sposoben ohraniti zvestobo lastni duši.

Hočem vedetu, ali znaš biti zvest in torej zaupanja vreden.

Hočem vedeti, ali znaš videti lepoto, čeprav ni vsak dan dražestna in ali znaš napajati svoje življenje z Božjo pristnostjo.

Hočem vedeti, ali znaš živeti z neuspehom, tvojim in mojim, pa kljub temu stopiti na jezerski breg in zavpiti srebrnemu mesecu :”Da!”.

Ne zanima me, kje živiš in koliko denarja imaš.

Hočem vedeti, ali si sposoben vstati po noči, poln bridkosti in brezupa, pobit in do konca zlomljen in postoriti vse potrebno za otroke.

Ne zanima me, kdo si ali kako si se znašel tukaj.

Hočem vedeti, kaj te podpira od znotraj, ko vse drugo odpade. Hočem vedeti, ali znaš biti sam s seboj; in ali ti resnično ugaja družba, ki si jo izbiraš v trenutkih praznine.

Povabilo, po navdihu Oriaha Gorskega sanjača,

indijanskega poglavarja, maj 1994

Torej, kdo si?

obračam nov list…

no, tole objavo sem planirala za 25. pa sm bla tok nesposobna pisat, da sm kr odlašala. zato pač pišemo tole šele zdej

torej…fulfulfuful sem hvaležna za prou vse izkušnje in ves na novo spoznani folk. keeer je za moje pojme prehod iz osnovne šole v srednjo, človekova priložnost, da začne svoje življenje na novo, da se spremeni, da pusti zadeve, k mu niso ble kul za sabo. in jaz sem naredila točno to. prvega septembra sem skočila v ledeno mrzlo vodo nepozanenega okolja, sledečih par mesecev sem se utapljala, kasneje sem se naučila, da je itak boljša varjanta, da poskusiš splavati. in sem, sedaj plavam. plavam v mojem nepoznanem okolju in ga spreminjam v poznanega. vsak dan odkrijem nov kotiček, vidim nov nasmeh, novega človeka.

odločila sem se, da dam prav vsakemu novo priložnost. da potisnem zamere iz preteklosti v preteklost in jih ne vlečem za seboj. in…ustvarjam si svoj svet. svet, poln stvari mavričnih barv, pozitivizma in ljudi, ki ne fejkajo. v realnem svetu me moti ta…hm.. kultura, ki jo vsiljujejo mediji, najstniki pa jo goltajo… v upanju, da se ob tem skriva neka potrditev in odobravanje. še ena stvar, ki me moti v realnem svetu? ta..usmerjenost k nekemu cilju,ki ga je začrtala družba. vsi hitimo proti temu cilju, nihče si ne vzame časa za dihanje, za opazovanje okolice. in to je po moje naša prfoksa za biologijo hotela, da dojamemo.. da ni treba da prispeš do cilja right away.. in točno po ravni poti.. že res, da tista ravna, osnovna pot obstaja.. samo obstaja pa še miljon bljižnic, daljšanic.. ovinkastih cest, makedamskih, gozdnih. skratka izbira je pestra

za te počitnice smo pri biologiji dobili prou zanimivo domačo nalogo - ugotovit kaj hočmo od lajfa. iiiiin..sem se zamisla. kaj hočem? hočem, da se me bo kdo spominjal in da ko nekoč umrem, da moj pogreb ne bo morbiden, ampak bo fešta. hočem….da ko se bom enkrat uzrla nazaj, na svoje življenje, da bom vesela in ponosna da sem ga živela. hočem pustiti sled in narediti malo spremembo. kako vse to doseči je druga zgodba, ampak one thing i learned this year je.. če si neko stvar dovolj želiš…se pričnejo vsa tvoja dejanja nagibati v smer tvoje velike želje.

in ja, za konec…še stvar, ki sem jo dojela ob pogovoru z Legendo.

You get what you give!

p.s. Dan D zownajo Big Foot Mamo (sorry, had to say it ;*)